Srdilo ga je sonce; stalo je visoko, kakor pribito; kadar se je ozrl, je bilo še zmerom natanko na istem mestu, za dve pedi nad sosednjo hišo. In v soncu, tem mehkem, pomladanskem, so bili celo obrazi jetičnih delavcev v predmestju tako veseli, ponosni in polni življenja, da se je z mrkim pogledom oziral nanje in je hitel s povešeno glavo mimo, gnan od zoprnega in nerazumljivega sramú ...