Ko je slišal jasne in razumljive besede, pa je občutil v srcu kakor žalost; začutil je nenadoma plaho in skrito ljubezen do teh tihih senc, ki so polnile rako do roba ... Pil je; misli so bile zmerom mehkejše in čistejše.
”Kaj bi ne bilo mogoče, da bi kdaj tudi tu sem zasijalo sonce?