Nebo je bilo še jasno, srebrnosinje, tam doli pa je bila noč. Že so bile hiše visoko nad njo, hribi so bili zmerom višji in temnejši. Postala je in je poslušala, da bi čula njegove korake; ali bilo je tiho, tudi drevje je molčalo; le malokdaj je zaplaval veter preko globeli in še takrat se je doteknil vrhov samotnega drevja komaj njegovega plašča rob.