zlato (101-200)

jih posadila na nos. Nato je položila na mizo	zlato	cigaretnico, si prižgala cigareto, puhnila dim	A
nemško smrt, ki je zdaj stala pri steni, držala	zlato	obrobljena očala v prekrižanih rokah na hrbtu	A
trobento, ki se je zasvetila v soncu kakor staro	zlato.	»Zdaj!« je ukazal otrok in zamahnil z	A
otrok in dekle. Vsi so bili ožarjeni z zamolklo	zlato	lučjo, ki je v snopih švigala od zakajene hlevske	A
samo pšenico. Že vnaprej je užival, kako lepo	zlato	morje bo to v poznem poletju.Jakob si je takrat	A
ostrimi kljuni parajo koruzne storže in zobljejo	zlato	zrnje. Ljudje se prekladajo po hišah	A
majhna sonca v biserih na mojih listih. Bilo je	zlato	jutro, kakor pravimo.In v tem zlatem jutru sem	A
pomladi živo zelenje in omamen vonj, poleti	zlato	klasje in oblaki cestnega prahu, v jeseni težki	A
In v Argentiniji, tam je denar, bogastvo,	zlato,	hihi.Kavo mečejo kar v morje; z lopatami, in	A
grom. Nato se je vzdignila iz oblaka, stegnila	zlato	ognjeno roko v razpoko in potisnila kamen čez	A
kako se je prebujala, kako se je pregrinjala z	zlato	odejo zrele pšenice, z bledomodro odejo cvetočega	A
ki se je šele vzdignilo na modro nebo, je z	zlato	lučjo oblivalo mlado zelenje.Vsa dolina je bila	A
Prav tako imajo nekateri zelo dobro, naravnost	zlato	dušo, a brez vsakega posluha. Nikakor ne znajo	A
res lepa, saj je bila zdaj do vrha zalita z	zlato	sončno lučjo.Vse je bilo pozlačeno, tudi kalna	A
steklene lestence, belo pregrnjeno mizo, krožnike z	zlato	obrezo, bleščeče kozarce in ognjene odseve luči	A
zato so po vodenem, modrikastem mleku plavale	zlato	rumene luskinice koruznih zrn. - Jejva	A
se ozrl po sobi. Sončni žarki so zdaj tkali	zlato	preprogo na podu.Čmrlja sta bila izginila.	A
sestrica zlezla v naročje ter ga začela vleči za	zlato	vrvico, ki mu je visela okrog vratu.Kadet je	A
popoldanskem vetru prelivala kakor štirikotno	zlato	jezero. Ko so prišli tretjič okrog njive	A
iz rok, švignil po zraku in padel v njivo med	zlato	žitno klasje. »Pojdi in ga poišči!«	A
travnike in zacveteli. Tlačani so sami poželi	zlato	klasje.In preden so spet sejali, so prebrali	A
gozdov in zelenega morja. Sonce je tam res	zlato	in sije dolgo, dolgo.In dnevi so svetli in gorki	A
eskončnemu bogu za vso to lepoto in bogastvo. Moli za	zlato	sonce, ki ga obseva in za rdeče vino, ki ga	A
gozdov in zelenega morja. Obsevalo ga bo gorko in	zlato	sonce in napil se bo rdečega in sočnega vina	A
gladko in modro je tudi nebo. Sonce je mlado in	zlato.	Zrak je tudi mlad in sočen, sočno je drevje,	A
prsti je rahlo poravnala še rosne lističe in	zlato	rumeni cvet je kakor pravo sonce zažarel na	A
svoj kozarec v sončni žarek in se zamakne v	zlato	vino.Obraz se mu razleze v nasmeh, oči se mu	A
veter in bilo je precej mraz, čeprav je sijalo	zlato	zimsko sonce. Pod obokanim vhodom v	A
»Na, pij!	Zlato	je kakor sonce!« »Žakaj je šonče?« je	A
toplo žarela, kakor bi bilo za njimi zaprto samo	zlato	sonce. »Tantadruj, zakaj ni bila prava	A
bile pečene goske na podolgovatem krožniku z	zlato	obrezo, bledo zlata je bila sredica maslene pogače	A
bile na steklenici in na kozarcih in sončno	zlato	je bilo vino, ki se je svetilo v njih.Okrog	A
štefani romali na mizo. Župniki so se vrnili v	zlato	sobo z zlato lučjo in zlato toploto.In ko je	A
na mizo. Župniki so se vrnili v zlato sobo z	zlato	lučjo in zlato toploto.In ko je kuharica prinesla	A
Župniki so se vrnili v zlato sobo z zlato lučjo in	zlato	toploto.In ko je kuharica prinesla steklenico	A
zlatenico, ona pa mu daje križ, zakaj znano je, da	zlato	potegne zlatenico iz otroka. »No, no	A
plavo uniformo. V hrastov list, ki je bil z	zlato	nitjo našit na ovratniku.Nadzornik je bil star	A
dokler ni njen pogled švignil skozi odprto okno v	zlato	poletno jutro.Veje so vihrale v hladnem vetru	A
bednega dela. Iz krvi teh nesrečnežev si kujejo	zlato.	-Visoko sodišče!	A
je v njej zlata. A zdaj, kamor je vrgel oči:	zlato;	kamor je položil roko: zlato, zlato.	A
je vrgel oči: zlato; kamor je položil roko:	zlato,	zlato. „Toliko zlata, toliko zlata!	A
vrgel oči: zlato; kamor je položil roko: zlato,	zlato.	„Toliko zlata, toliko zlata!" je šepetal	A
tem znamenitim prostranim napuščem mimo, z	zlato	lučjo na vzhodu mesta, s sprijetimi drobci tobaka	A
pohištvo, ta ključ je od sobe, kjer hraniva	zlato	in srebrno posodo, ta je od moje blagajne, ta	A
potem pa je Rdečebradec Job Rdečelasi sedel v	zlato	kočijo in se odpeljal.Kam si se odpeljal, Job	A
te živali iz nje. Sina sem poštene vere učil,	zlato	sem si s poštenim delom zaslužil, visoke gospe	A
v gluhi noči, ko so po vrheh goreli kresovi,	zlato	posodje iz tvojega hrama.Mogoče sem res svojo	A
aleluja! Mojzes na njej, negibno vkovan v	zlato,	s tablo z desetimi zapovedmi v rokah; apostoli	A
treh modrih, . / . / stran 11 . / okovane v	zlato	in dragulje.Kosti onih, ki so šli za zvezdo	A
ko se je srebrna Mesečeva luč že zlivala z	zlato	Sončevo svetlobo, se je v prvem jutranjem sijanju	A
nekaj nečastnega, kakor da je odnesla iz cerkve	zlato	monštranco, saj je to že velikokrat storila	A
očitno gospod, meščan v blatni žametni obleki z	zlato	verižico okrog vratu odkimava z glavo, sveta	A
Vstani in pojdi. Moški z	zlato	verigo okrog vratu vstane, klecne, vstane, zdaj	A
z zlatom okrog vratu na romanje, kaj ti bo	zlato?	reče Mihael, tu ni bogatih in ni revnih, vsi	A
platno in vzpodbudno kima blatnemu meščanu z	zlato	verigo, vidiš, saj ni bilo tako hudo.O, je bilo	A
pasarju in njegovi ženi, pasarju v zahvalo za	zlato	verigo in zaupanje, lepi Leonidi pa za isti	A
in svetišča, največje je v onem, kjer imajo	Zlato	skrinjo. Pri dogorevajočih ognjih je stal	A
nemudoma hoteli odložiti, da bi se pripravili na	Zlato	skrinjo, na pot k Trem modrim, kamor mora človek	A
predaval, frater, je rekel Mihael in si popravil	zlato	verigo na prsih, kaj si ta drzne, je rekel sodnik	A
Magdalenka se smeje od radosti, ker bo videla	Zlato	skrinjo, ker jo bojo prenesli v cerkev Svetih	A
tleh ga je davil in mečkal, da mu je potrgal	zlato	pletene jermene s suknjiča in mu potegnil srajco	A
klobuk, svilena srajca, naprsnik in jermen z	zlato	tkanimi gumbi, vse je bilo pomečkano in polito	A
ki bi moral biti vsem za zgled, izgubil je	zlato	verigo, videli so ga, da je segal pod krilo	A
za sabo, navzgor; zato vsi ti ljudje vidijo	Zlato	skrinjo potovati zgoraj pod oblaki, vidijo jo	A
mirno poletela čez spomladansko pokrajino za	Zlato	skrinjo, kakor bodo storile to jutro duše vseh	A
Tam jo bo našel, Katarino. In	Zlato	skrinjo, obe. In ko so za njim ostali zvoniki	A
dežja, smej se, Windisch, jaz sem jo videla,	Zlato	skrinjo na nebu.Povsod je bilo vse pod vodo	A
duše in prosili nebesa, da bi nam dala videti	Zlato	skrinjo, ki smo ji bili že tako blizu, molili	A
vrt, to so vrata v onstranstvo, kdor hodi za	Zlato	skrinjo v Kelmorajn, to zlahka in dobro razume	A
Zdaj so mnogi med njimi zagotovo že videli	Zlato	skrinjo.Edina sled, na katero je naletel, je	A
tiste bukve. Mihael Kumerdej se vrne z debelo	zlato	verigo okrog vratu, zdaj je spet pravi romarski	A
Roku, tista noč, ko se romarji odpravljajo za	Zlato	skrinjo, ki plava nad njihovimi glavami, vsi	A
obdala z novo in novo lepoto med svojimi zidovi	Zlato	skrinjo, v kateri so našle miren počitek kosti	A
Ali hoče reči, da si lahko Katarina pogled na	Zlato	skrinjo plača s svojim telesom?Da, to hoče reči	A
skrinja, odmakne prašno ponjavo, temno se blešči	zlato,	prsti obtipajo hladno kovino, Katarini zastane	A
stransko ulico, Amalija, reče Katarina, si videla	Zlato	skrinjo? jaz sem jo videla; ne govori, reče	A
ko je duhovnik z izbranimi besedami opisoval	zlato	skrinjo Treh modrih v daljni kölnski katedrali	A
zjutraj zatrjevali, da so imeli vso noč pred očmi	zlato	skrinjo Treh modrih iz velike, kot hrib velike	A
velike, kot hrib velike cerkve v Kelmorajnu,	zlato	skrinjo na oltarju, okovano z dragimi kamni	A
petdesetkrat avemarijo, da bi ji bilo dano videti	zlato	skrinjo?Zaljubljena je, bila je v meniški celici	A
na pot v daljno deželo, polno nevarnosti. Za	zlato	skrinjo, s strahom in upanjem v srcu.Z mojega	A
je bil prepričan, da mora biti v Jegulji reki	zlato.	Vse dneve je izpiral rečni prod, redki so pomagali	A
živino, nemara na nenaseljenem področju odkrili	zlato.	Podivjano vodovje Nekaj dni po	A
zalogajček krompirčka«, v želodcu. Lepo pečen,	zlato	obarvan krompirček je nasploh najljubša hrana	A
nestrpnimi kretnjami nosi v usta lepo pečen,	zlato	obarvan krompirček, mirno prežvekuje svojo najljubšo	A
Samsa sta strgala z vratu . / . / stran 186 . /	zlato	verižico, iz nahrbtnika pa sta pobrala med drugim	A
takoj odprla. Vstopil je mlad črnec, z debelo	zlato	verižico okrog vratu.Malomarno je žvečil, kaj	A
vprašal Johan še zmeraj piskajoče skozi svoje	zlato	v ustih.»Saj še začeli nismo.«	A
Nič ti ni sveto.« »Svetnik pa res nisem,« je	zlato	rekel Johan.»Napad bo ob devetih in petnajst	A
upokojila, se je odselila. »Pobral sem ji	zlato,	« je rekel Mrzli, »posilil pa je nisem. Predal	A
on katero reče, ne da bi vedno poslušal. In	zlato	jedro je, kar on pove, ker govori s precej višjega	A
vrata je pomolelo veliko bandero, škrlat in	zlato,	ki so ga nosili trije fantje na treh drogovih	A
časih je dobil marsikak otrok srebrno ali tudi	zlato	uro, dekleta tudi zlat prstan ali uhane in zapestnice	A
rad imel!« »Jaz bi pa tudi rad imel eno uro,	zlato,	ali če ni, pa tudi srebrno.« »Jaz pa uhane,	A
bi radi dobili za spomin na rajnika še kakšno	zlato	uro ali kaj namiznega posodja, kakšnega konja	A
pesti. »Imenitno sva menjala s Furlanom; onemu	zlato,	meni lošč.Da, starši žele res vse dobro otrokom	A
sestavljenih, enobarvni od pisanih; kaj pomeni	zlato	v heraldiki, kaj srebro; koliko opravi meč,	A
slovesno avdienco k svoji ženi. Svila in žamet,	zlato	in srebro se je poganjalo olepšati mogočno postavo	A
Mirno je poslušal pritožbo in se igral s svojo	zlato	verižico. »Ali ste že vse povedali, gospod sodnik	A
katerega njegovo veličanstvo blagovoli jemati	zlato	in srebro, peča in druži z grofovim poslancem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani