nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Tam, Windisch, tam sem si jaz želela, da bi utonila, čeprav ni bilo več daleč do Kelmorajna, takrat sem še upala, da ga bom kdaj videla. Bili smo tako blizu, da smo lahko videli sij Zlate skrinje na oblačnem nebu, njegove žarke skozi štrene temnega dežja, smej se, Windisch, jaz sem jo videla, Zlato skrinjo na nebu. Povsod je bilo vse pod vodo, ljudje, ki so pribežali iz mest, so povedali, da je v Kölnu voda visoka trideset čevljev, da po ulicah tečejo reke blata, v katerem izginevajo ljudje in živali.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani