nova beseda iz Slovenije

Drago Jančar: Petintrideset stopinj, poved v sobesedilu:



To se mora začeti tako. Vsako jutro tako, vsak dan s hrumotom tega železja, s podplutimi očmi, z velikimi modricami na zabuhlih obrazih, z vonjem po klobasah iz ust, s prahom, ki se dviguje zadaj, in z umazanimi šipami, žvenkljanjem drobiža, s tem majhnim obzorjem ulice, z rožnatimi odsevi na sivih pročeljih, z razpuščenimi telesi in vsemi temi okroglimi, medlimi gibi okrog njih, s predmestnimi vrtovi, črno prstjo, tem znamenitim prostranim napuščem mimo, z zlato lučjo na vzhodu mesta, s sprijetimi drobci tobaka po žepih, z besedo o dnevu, vremenu, naši mili deželi, s temnimi, navsezgodaj prepotenimi hrbti vse naokrog, s plešcem na desni in slepcem spodaj v ulici, ki tiplje izložbeno okno, s to zaobljenostjo v telesu, z mirno počivajočo bolečino kifoze v hrbtu, s topimi zabubljenimi možgani, s potnimi dlanmi, trdno pritisnjenimi ob belo kovinsko površino, z babilonom glasov, z zajetnimi prsmi, razpuščenim mišičnim vzmetenjem, vročimi tokovi sape naravnost v obraz, v nozdrvi, z ritmičnim poplesovanjem mehkega časniškega papirja med prsti, z valovečimi plastmi mesa, z grozdi riti, spuščenimi na vseh straneh trdih sedežev, s senco razdraženosti v prsih, s toplim postanim zrakom, šuštenjem papirnate vrečke, z naglim filmskim pomikanjem hiš mimo zabrisanih pročelij, z umitim, postriženim, rdečim vojaškim tilnikom z gosto zamaščenim črnim ovratnikom spodaj, z gobasto sluzjo za čelom, s počasnim utripanjem lene krvi, z onemoglim, temnim nasmehom, zlatimi zobmi zadaj v goltancu, z vztrajnim premikanjem čeljusti, žvečenjem žvečenjem, drhtenjem kartonaste table ob steni, z odlokom o redu v avtobusih, z vsemi tistimi gomazečimi črkami notri, s hladno, trdo kovinsko sponko, vtisnjeno v kožo, z vso svilnato, baržunasto kožo in spreminjastimi madeži na njej, z golčanjem in posmrkavanjem ploskastega obraza, z odsotnimi begajočimi očmi zjutraj, s črnimi zenicami, polnimi goste noči in topega planja krvi. Tako se začne, reče in gleda naravnost v bingljajočo črno škatlo tam ob mastnih kodrih, ohlapnem obrazu sprevodnice, na dolg usnjen ročaj obešen transistor, ki enakomerno stara ura niha sem ter tja po prostoru, med hreščanjem pa v valovih ven glasovi jutranje alpske poskočnice, s kovino udarja ob steklo, klopota kača klopotača.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA