zlato (301-400)

Ne veš, kako me peta boli! Nato je pogledal	zlato	jabolko, zapodil konja krog droga, zamahnil	A
žarki so švigali kakor goreče strelice skozi	zlato	žarenje. Tedaj se je dvignila iz zarje veličastna	A
črviček.« Kraljevska prikazen si je segla po	zlato	krono in jo postavila Koledniku na glavo: »Zavidaš	A
premislil, je zagledal Salomona, kako si je snemal	zlato	krono, pripognil koleno in se starcu poklonil	A
je vzkliknil Justinijan in v srcu obljubil	zlato	svetilko v cerkev sv. Sofije, Ukazal je dati	A
ki je drlo iz mehov, je Tunjuš prisegal na	zlato	krsto Atile in na njegovo najlepšo ženo Kerko	A
triumfa svet še ni doživel. Vklenjene kralje,	zlato,	srebro, vsega na vozove, vandalskih jetnikov	A
Trajana. Odprle so se cesarske blagajne in sipale	zlato	in srebro.Hipodrom je velel na novo okrasiti	A
insignije: najprej dragoceni križ, zatem veliko	zlato	žezlo, nato je sledil labarum ‒ zastava.Ob desni	A
Melhior mu ga je spel na desni rami z veliko	zlato	zapono v obliki grškega križa.Na križišču zapone	A
zmedel za trenutek sam bogati Epafrodit. Samo	zlato	in srebro, ob bleščečih stenah dragocene trofeje	A
utonil v svetlem tolmunu, kjer je trepetalo	zlato	lice; lunine ploskve. Od morjá je valovila tiha	A
Epafroditu jih dajem, on pa trguje z njimi in	zlato	se naloži.« »In še tretjič ne smeš domov, ker	A
tvojo dobroto naj ti bogovi varujejo ladje in	zlato	naj se ti množi v skrinjah kakor kvašeno testo	A
ponavljal prisego, katero je bil prisegel na	zlato	krsto Atilovo in na njegovo najlepšo ženo Kerko	A
izdajstvo skopljenca, ki je služil za dvojno	zlato	Azbadu in Teodori.Poveljnik palatinske legije	A
181 . / ni žarek, kakor bi potegnil s črtalom	zlato	nitko prek umetnih arabesk na zastoru. Živo	A
podražila dvorjanke in Ireno zaeno, je dvignila	zlato	čašo in vzkliknila: »Velika despojna, kraljica	A
Odločno je udarila s slonokoščenim kladivcem na	zlato	ploščo, visečo ob postelji.Zavese so se razgrnile	A
desetkrat na dan dušo in prepričanje za suho	zlato.	Vsem zvest za denar in v istem trenutku nezvest	A
Ko nimam drugih otrok kakor ladje na morju in	zlato	v blagajnah, naj mi tuji otroci vedrijo stara	A
despojni in ker pri njej, tudi pri Upravdi. Nobeno	zlato	me več ne otme.Zato se otmem sam.	A
»Ne vseh, centurio! Pravi krščeniki so	zlato.	« »Da, pravi, resnico govoriš.«	A
zlatom, lahko se ogrne s svilo. Kako mrzlo je	zlato,	kako hladna je svila!Pogrešil je na mah tisto	A
Pravdo naperi zoper mene, da zapleniš vilo in	zlato!	Prijetni bi bili moji vrtovi, da bi ljubkovala	A
zmagalec s smehom na ustnicah. Vse bogastvo,	zlato	in srebro, umetnine, kakršnih ni poznal carski	A
skrčil in jih pritisnil k srcu, kakor bi držal	zlato	v roki. »Odgovori!«	A
Evnuh mu je prisegel.	Zlato	mu je vkovalo dušo.Privede ga do Iztoka ‒ padle	A
vstal in pokleknil pred Upravdo ter sprejel	zlato	verigo v znak vojne oblasti, Justinijan je razprostrl	A
dvignila zaveso in mu velela vstop k despojni v	zlato	dvorano. Zavesi sta se strnili, pogledi vseh	A
milosti!« Teodora je z drobno roko trčila ob	zlato	naslonjalo v znamenje, naj govori. »Prihajam	A
. / . / stran 119 . / Zagledala se je v	zlato	sfingo, na katero so se usipali žarki skozi	A
namignil, prijel z dolgimi, šilastimi prsti	zlato	zapestnico, dva zvita delfina, posuta po luskinah	A
krog mir in tihota. Iz zaves, kjer je žarelo	zlato,	je sopel čuden, neznan vonj, ki ji je obdajal	A
stregla v gradišču! Kakor goloba te bom krmila z	zlato	pšenico!« Nato je vstala.	A
Obupal bi bil. Ali eno jih je vezalo,	zlato	in peklensko sovraštvo do Bizanca.Ko sem jim	A
stegnili po filozofski oglavnici ‒ zažvenketalo je	zlato	in se usulo na cesto. Stisnil sem z dlanmi senca	A
kdo ve kod in se smeje ter prešteva izdajalsko	zlato,	ki mu ga je dal Upravda. Najnesrečnejši med	A
plivkajočih valovih je toneče sonce razlivalo	zlato	in daleč na obzorju se je resnično dvigalo jadro	A
tolpa je vzklikala in se gnetla na obrežje.	Zlato	žareča obla sonca se je dotaknila morja, valovi	A
Minka je otrovana po puhlem demagoštvu. Sama -	zlato	srce, le žal, da je zapeljano.« »In	A
je in se ozrl po fari. Pod Logom je bleščalo	zlato	jabolko na zvoniku sv. Klemena. Silvester se	A
Silvester je iztegnil roko in pokazal s prstom na	zlato	jabolko. »Tamle sta oba ‒ oče in mati!	A
smejalo, da tega smeha noben bogataš za suho	zlato	ne kupi.Ni naprodaj!	A
balonu podobna, višje na nebeški svod. Njeno	zlato	se je prelivalo v blestečo srebrnino, in mahoma	A
slutnja bližajočega se zla je prikrila rdeče	zlato	jutranje zarje, ki je, veselo ko vse druge dni	A
dolgoletnem izgnanstvu. Za hude čase zbiraj	zlato!	Ne prodaj teh zlatnikov za udobnejši papir, ne	A
jasnega neba pripekajoče sonce je osvetljevalo	zlato	valovje z živim bleskom.Nedeljski popoldan je	A
vsepovsod se je opažalo, da se je dobilo za	zlato	vse, za bankovce malo ali nič.O, tudi trgovine	A
prinese na širokem pladnju steklenico rumenega,	zlato	se utrinjajočega vina in tri svetlo brušene	A
starec nazadnje še skesati. »Če vam je toliko za	zlato,	« je rekel hlastno, »nekaj ga imam...«	A
Razsoden dečko si!	Zlato	pa že, zlato...Izguba se le malce omili...«	A
Razsoden dečko si! Zlato pa že,	zlato...	Izguba se le malce omili...«	A
»Lahko noč!	Zlato	mi lahko že jutri prineseš, ali hočeš?«	A
goževa koža v soncu; iz črnih oči so se dvigale	zlato	zelene iskre, potapljale se in trepetale, kakor	A
pozdravljalo; v dolini pa je bil mrak in samo	zlato	jabolko na zvoniku svetega Pavla se je žarko	A
ki jezdi ob njegovi desni na čilem belcu z	zlato	vprego, v dolgo belo haljo oblečena, z zlatim	A
zvitek zobotrebcev, tabatiero, žepno toaleto,	zlato	obrezan koledar, debelo listnico, žeblje, gumbe	A
Da sem naslikal na podobi svetnika pod žarko	zlato	gloriolo pretemen plašč. In so pozabili; da	A
Prišel je sveti Miklavž.	Zlato	mašno oblačilo je imel in dolgo belo brado in	A
po ljubezni. Kakor da bi hodil po svetu z	zlato	kanglico v roki, trkal od duri do duri: ”Dajte	A
radosti. Ni prišel žejni popotnik zastonj s svojo	zlato	kanglico; do roba so mu jo napolnili, jo napolnili	A
dobro, kar ti zdajle še porečem! Mater imaš,	zlato	mamico, ki bi ji dal vse cekine tega sveta,	A
obleki, z rdečimi koraldami na golem vratu, z	zlato	zapestnico na goli roki, s frizuro visoko in	A
strah pred Bogom, ker sva mu bila odklatila	zlato	jabolko z rajske jablani? Hišnica je še spala	A
ali njih bolest ne blešči iz daljave kakor z	zlato	krono venčana, s srebrnim plaščem odeta; ni	A
da bi si kupila uhane, prave zlate uhane... in	zlato	zapestnico... in zlato brošo.Tam je stal prodajalec	A
prave zlate uhane... in zlato zapestnico... in	zlato	brošo.Tam je stal prodajalec, starikav, čemeren	A
pogledal naravnost v oči. . / . / stran 139 . / ”	Zlato	brošo,“ je odgovorila Anka. Prodajalec se	A
da spí v njegovem telesu. In odevajo se v	zlato	tkane ornate ter dvigajo kadilnice pred rdeče	A
megleni dolini. Zarja pa je sijala z vso svojo	zlato	glorijo na Jureta in na njegov dom. Urno	A
in razkošjem, prsti pa so se mu potapljali v	zlato	morje njenih las in se igrali z mehkimi, svilenimi	A
Dal sem ga in opljuvali so moj dar.	Zlato	je bilo v mojih rokah: komaj so se ga doteknili	A
pridite in poglejte, kako se ziblje v soncu	zlato	naše klasje!... Tako sem govoril in, gospod, ali	A
zaslužen zlati križec -- kaj zlati križec? Dajte mu	zlato	runo, zlato runo mu dajte!Že sam obraz, okrogli	A
križec -- kaj zlati križec? Dajte mu zlato runo,	zlato	runo mu dajte!Že sam obraz, okrogli, jasni,	A
sabljo je imel prepasano in na prsih je imel	zlato	medaljo. Mařenka je skočila kvišku in je	A
Kolokotronij ter opazoval z odvažno resnobo	zlato	zapono na kraljevem telovniku.Izza zapone se	A
življenja. Kaj ni Vrhnika pod tisto umirajočo	zlato	progo?Kaj ni v žarkih te motne zarje raztopljena	A
kopale v rdeči svetlobi in žarko se je svetilo	zlato	jabolko na stolpu.Kakor je bil hrib za njim	A
drugega nisi pomislil! Nisi pomislil, da to	zlato	klasje, ki je bilo pokošeno in povezano v snope	A
njim, a sonce je segalo dol s čudno, dolgo,	zlato	buciko, nagajalo mu je najprvo pred očmi, nato	A
sijalo na široke ceste, na gosposke hiše, na	zlato	listje v drevoredu.Srečaval je fante, oblečene	A
hlače pa židane šolne. V roki je imel odprto	zlato	tobakiro, njuhal je tobak, kihal je ter pomežikaval	A
Golgato gre vaše koprnenje! Mir vam bodi in	zlato	jutro!“ Kakor so se bile sence vzdignile	A
do omotice. Mimi je videla vse polno zlata;	zlato	se je bleščalo na stropu in ob ložah; bleščalo	A
velike rože z bujnimi rdečimi cvetovi; na stropu	zlato	in zlato na stenah, vsepovsod zlato in drago	A
bujnimi rdečimi cvetovi; na stropu zlato in	zlato	na stenah, vsepovsod zlato in drago kamenje	A
na stropu zlato in zlato na stenah, vsepovsod	zlato	in drago kamenje; in po tleh pisane preproge	A
zelenem mahu... Mimi je videla gradove in rože in	zlato	in preproge; ko je zaigrala uvertura, je padel	A
prazna; jesenski veter je otresal s kostanjev	zlato	listje, oral je v gladino jezera svetle brazde	A
se zagrinjalo, ugasnejo luči ... Pride cesar,	zlato	krono na glavi, zlat plašč do nog, in ga prime	A
balkonu v židani obleki, z zlatimi uhani in z	zlato	zapestnico in rdečimi koraldami okoli vratu	A
se je lesketala kakor pretkana z biserjem.	Zlato	je oblivalo visoke hiše v Lazih, okna so gorela	A
Zdelo se mi je, da sem videl čudno svetlobo, ne	zlato	ne srebrno.Vse, kar sem videl, je bilo tako	A
bradico; pšenični kodri so se lesketali kakor suho	zlato.	Dekletca so se ljubosumno prerivala krog njega	A
nosa, ter je buljila vso pot v rdeče vezano,	zlato	obrezano knjigo ... ”To vražje Drenovo; saj	A
je bolj tuja nego v pisanih cunjah, v rdečem,	zlato	obrobljenem krilu in s srebrno zapestnico.	A
Matere božje se je videl od daleč. Nebo je bilo	zlato	in rožasto in sinje; toplo in mehko je bilo	A
vzpenja v hrib ... Tam seješ kamen, pa žanješ	zlato!	“ Tako grenko in tesno mi je bilo pri srcu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani