nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ozirala se je okrog sebe, med vozovi, ljudmi in konji, pomislila je, da bi vprašala tam, kjer so romarje popisovali, kjer je z mogočnim glasom kraljeval romarski principal, vojvoda s svojimi pomočniki, seveda ni vprašala. Napotila se je proti gozdu, počasi in polna sramu, kakor da počne nekaj nečastnega, kakor da je odnesla iz cerkve zlato monštranco, saj je to že velikokrat storila v gozdu in celo na polju, ampak tu je naenkrat toliko ljudi, toliko moških, mladih in starih, kmetov in meščanov, glasnih, robatih, zmeraj pripravljenih na šalo ali zmerljivko. In ko je počenila ter dvignilakrilo, jo je streslo, ker je s kotičkom oči videla, da jo nekdo gleda, nikoli več na tej poti ne bo sama v svoji sobi, zmeraj jo bo kdo gledal, na to pravzaprav res ni dovolj mislila, ni si upala pogledati, kdo bulji vanjo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani