zame (101-200)

zvezni razvname v dosmrtni plamèn. Le eden je	zame	vsemoder, vsebogat in lep, kakor zor ‒ iskala	A
Pa kaj je ljubezen? Imel sem dekleta, ki	zame	je bilo podoba sveta. In ni me naravnost povedati	A
iz nežnega loka ostro puščica izprožila ni;	zame	ni pomlad na licih vzcvetela, grud se deviška	A
te uzrem. Držé pač nate poti mnogobrojni, a	zame	ne...Glej, stražnikov razbojni pogled mi brani	A
groba noč in strah obdéj! Brez njega sreče	zame	ni tu, ne únstran jame!” Obup takó po nji bučí	A
‒ “Bo prostor	zame?	”‒ “Ljubca! bo, podpaši, vrzi se srčnó; že postljica	A
mile ne ljubi matere, vanj upajoče, de tebe	zame	vneti ni mogoče, z bridkostjo so srcé mi napolnile	A
Bogomila draga! ljubezen, skrb, kar si trpela	zame?	V veselji skorej mi srcé omaga, ki v njemu tvoja	A
so ga nosili. “Kar Staroslav zlatá še hrani	zame,	daj ga sirotam,” reče Bogomili, se bliža ji	A
gosenic bo obilo, žalostno bo vse minilo --	zame	dosti bo drobiža. VEČERNI SPREHOD	A
v lepo Díno, Jakobovo hčerko. Prosi, oče,	zame	lepe Dine, in darove vzemi sabo v šator;	A
si roke stiskaš z njim. Ali, če ne maraš	zame,	če neznan ti jad je moj pa brez mene bodi	A
sneg zapadel ní, le njeno, njeno srce več	zame	ne gori. V GORI PONOSNO	A
moja ljubica hodíla, lepo srčece medeno	zame	je kupíla. Da mi potoláži potolaži srce	A
Zdaj stojim pred svojim pustim domom;	zame	ni več pota ne cesté, ti greš dalje, komaj	A
lepše kakor kdaj gorijo; dneva ni brez tebe	zame,	ni brez tebe ga, Helena, Bog te živi,	A
zadel na rame trpljenja križ, pripravljen	zame;	moje mlade očí so gledale v noč - so gledale	A
lepše kakor kdaj goríjo; sreče ni brez tebe	zame,	ni brez tebe je, Helena. Ne ... jaz čutim	A
malo spomni name, en kratek očenašek zmoli	zame	in če je tvoje srce res mehkó, usmiljeno	A
poglej! Kajti jaz sem tvoj bog, tvoj sodnik,	zame	živiš in na moji zemlji zaspiš, le nič ne sprašuj	A
bi, da je lažje ‒ hej, za vse je poskrbljeno,	zame	najbolj vražje! Pridi, sonce, da se merim s	A
/ . / stran 29 . / A v izbici je stranski	zame	tedaj ihtel, ihtel nekdo: tam mati solzna je	A
OTOŽNOST Koliko je rožic sred polja, ali	zame	ni nobene ‒ koliko je misli sred srca, a vesele	A
Otožnost Koliko je rožic sred polja ali	zame	ni nobene ‒ koliko je misli sred srca, a vesele	A
v prsih spet živiš! Name se ne jezi, oče,	zame,	mati, ne žaluj, tiho, bratje, ‒ Bog tak hoče	A
bi, da je lažje ‒ hej, za vse je poskrbljeno,	zame	najbolj vražje! Pridi, sonce, da se merim s	A
ostal bo razkol začetne formulacije. Kar bo	zame	iz čiste strasti porojen razumski red, bo zate	A
svet. Za kamne je Marija, za slikarje Venera,	zame	Soča. Gluhec Po licih se zakotalijo lunine	A
kraj, kjer te skelí. Koliko boje vender je	zame!	Kruha brez palice dosti dobím; Potlej pa čaka	A
fantje zlati, ki borite se v gorah, naj ne bo vas	zame	strah, zdrava sem in delam spet pri vas. A v	A
vriskajoč dviguje v zrak. Vendar nema je poljana,	zame	skrit svoj čar ima, mak me k sebi tu ne vabi	A
samoti! V samoti dnevi so potekli meni in kadar	zame	pride čas jeseni, neznaten list bom na življenja	A
dur, mon frère... . /\ .. stran 21 . \/ Sonet	zame	Od pisanja ne bom obogatel, a tu pa tam imam	A
sta jo imela v sobi na omari? Vse to bilo bi	zame	prav verjetno, seveda tákrat; zdaj pa, ko vrtnarim	A
sedi kraj tebe, bom od daleč ne da bi vedel	zame	uživala sijaj modrih zvezd v tvojih očeh. -	A
svet sem mladolet, se v celico zaprl, umrl je	zame	celi svet, jaz nisem zanj umrl. Zabíti ga ‒	A
slavcev se zbudi, v cvetje zemlja se zagrne;	zame	pa pomladi ni! Zemlja se zagrne v tmine, glava	A
krasota vzvišena ni je ganila. Naj te ranila je,	zame	te nije, zate kot nekdaj še srce mi bije. Poezija	A
kopljite jame, kjer vrsté se križi; tam ni mesta	zame.	Na visoki Tatri jamo izkopljite, tri drevesa	A
prelepe trgam rožice; oj rožice diše lepo, al	zame	duha nimajo. Ljudje krog mene se vrsté, se smejejo	A
ga pij!« Še prstan si sname: »Ta prstan ni	zame,	ná, možu ga daj!« In šel je iz hiše, nevesta	A
Kaj je razkošje?	Zame	je eno: majhen plašč imam In ta plašč ni nobenemu	A
Vera v človečanstvo.	Zame	je to sveta misel. Molčeča tišina je kakor žalost	A
od srca, da bo v njej mirna luč in topel svit	zame,	ki tavam okrog ubit, ubit. Joj!	A
zapustit′, tebi pa voščim jaz drugo ljubit′.«	Zame	nobene ni, bila si samo ti, zmeraj le tebe bom	A
pomladi, da bo moj mladosti maj! Rož rdečih	zame	nimaš, rožmarina tudi nič; žalostno je srce	A
bi vprašal v očesih, kar jezik taji. Svet	zame	ni ustvarjen, le grob si želim, le v grobu resnico	A
iz njega bom vzela tri kaplje krvi. Prva bo	zame,	druga bo zate, tretja za sinka, ki v zibki leži	A
Oj, vi preljuba moja mat′, kol′krat ste mogli	zame	vstat′, bi moral zdaj za vas skrbet′, pa moram	A
rajžo žalostno.« Tičice pojo, rožice cveto,	zame	veselja več ne bo. Boš udala se, boš ujela se	A
prelepe trgam rožice; oj rožice diše lepo, al	zame	duha nimajo. Ljudje krog mene se vrsté, se smejejo	A
kake ste grde! Niste mogle zrediti enga šocla	zame?	Zredile smo ga, pa nismo zate: je prišla na	A
Prosite, molite Prosite, molite, vsi farji	zame,	da bodem imela, kar druge žené. [ Kranjska	A
še ni! K jutru drvi mu ta noč nezadržno, a	zame	ni daljše bilo še noči. Jutrišnji svet pa bo	A
od njih je odveč, ker zdajšnji pogled tvoj ni	zame	več isti, še je topel, prijazen, a ni več čuteč	A
OBRAZOV Med vsemi tvojimi obrazi, bil je le	zame	en pogled, zdaj živ je le še med spomini, nasmehov	A
tvojih in besed. Zato zaman ga v sebi iščeš, da	zame	gledal bi v svet, globoko zakopan med druge	A
KOMPENZACIJA Kot hrana za drevje je voda in prst, si	zame	samota mi hrana za brst. Kot vodo in prst jemlje	A
da vse to, kar rečeš, kako me pogledaš, je	zame	izziv, da preko jezov že utrjenih, čustvom dopuščam	A
Se pleteta za mene dva jermena. Iz mene	zame	preizkušenega. Borim grede z dvojino se, z izreki	A
Kot Telesphoros z mano bo čemel in gnetel	zame	nove pevke ptice. Zajoči v meni, angel moj!	A
prihajam na pomenek in z zamudo. Zija za njega,	zame	črna slama, v objem lovim z obema ga rokama	A
keblice zadržek, da me krmi roka vdove. Mar	zame	čedi se, lepo naštima? Ga raševinarja preprede	A
nohte in za zóbe. Pozabljam, da darila niso	zame,	nagoto borno skrivam za obrobe. Ovila neizprosna	A
Se veselim z odporom in zamikom, da tudi	zame	bogec poskrbi. Togotnik sred somračnega bo kroga	A
Kladivar Oznanjevalec. Kako se to dogodek	zame	vnema, najbrž, ker sem izprašani molčalec.	A
gradnji, so angeli v božični prepenjavi. že tu je	zame	kmetova trojad, bom hodil v zimski veter krotko	A
privoščil mi bo mrvico od lona, kdor pota tudi	zame	naredi. Bo dohajač morda nocoj oplel mi soržično	A
pretresal, plamen, do stržena. Kdor pota tudi	zame	naredi, mi mnogo bo odpustil mlad, spočit.	A
sem lučnima bil kraten. Je kruha, vode, vina	zame	škoda. Pobraten bil sem že preveč potraten,	A
Ti si privid. Obstajaš	zame,	ki sem kraljica Iluzije. O njem Poljubljam	A
Te pesmi so razkritja.	Zame.	(Mogoče bo druga bralka, bralec našel druge,	A
si dal razložiti položaj, mučen za Žokove in	zame.	Po kratkem premisleku je menil oče: »Kaj bi pomišljal	A
potekali kar zadovoljivo za prizadeto družino in	zame,	ki sem si nakopal toliko skrbi; ne prisada na	A
Bilo je takrat silno vroče poletje, dnevi	zame	dvakrat pasji.Profesor in starejši zdravniki	A
podaljšajo brezplačni dopust in pridrže službo	zame,	ko se vrnem po treh ali štirih mesecih.Ugodili	A
prav za oba, prav za prav bolj za vas kakor	zame.	Saj se poznava, kajne?«	A
njim sem zapahnil. Mučen je bil položaj tudi	zame;	brez omame, brez druge pomoči naj opravim sam	A
je svetila luna, a mene tista pokrajina, dasi	zame	nova, ni prav nič zanimala, ko me je tako neznansko	A
»Na, pa prinesi zopet!« »In	zame	četrtinko, Evgen!« pristavi Čelhar.	A
»Ali ti je vroče, Katra? Si prinesla tudi	zame?	« »Tona pravijo, da lahko pridete domov	A
»In jaz? Kdo bo skrbel	zame?	« Mici pa je vsa drugačna ko po navadi.	A
fašizem v tebi, ker si še Emilio, medtem ko si	zame	Milko, za Rezi Milko, za svojo mater Milko.	A
njegova neugnanost vsa zgoščena in obenem sprožena	zame,	za tega novega sina, ki ga bo s svetlobo svojih	A
zavoljo njega se je obred tako za bolnike kakor	zame	nadaljeval, in hvaležen sem bil konjem, da so	A
njihovih obutev vendar prenaša v preteklost.	Zame	seveda, ki jih opazujem, kakó se vzdigujejo	A
ob potrebi zbere ves ponos Adamovega rodu. A	zame	ne more biti odrešilno, če nekdanji partizanski	A
Staneta in Zdravka, spraševal pa sem se, čemu	zame	prednost, da grem na skopijo prsnega koša, medtem	A
potem uvrstila med bolničarje, že takrat vedela	zame.	Ali pa je bilo samó naključje, da nisem šel.	A
veljala primera o plodovih, ki so se v temi	zame	zbudili iz večne negibnosti; pretresljivost	A
zavoljo četrte izdaje tvoje knjige. Takó pa si	zame	tudi André Ragot, zdravnik v Sensu, a predvsem	A
stopnice na stopnico. A nihče se ni zanimal	zame,	takó da sem tudi jaz pogledal drugam.Mislil	A
bolj povezan z njeno podobo, kakršna je bila	zame	odrešilna v prvih povojnih mescih.Prav tako	A
Prelepo je bilo. Zmeraj sem vedel, da je prelepo	zame	in da ne bo trajalo.« Vem za to črno klico,	A
»Šele pozneje sem spoznal, da je bila sreča	zame	tisti izgon,« je rekel.»A tudi tega nisem bil	A
se rada igrala z njimi, a se niti ne zmenijo	zame.	Takó samo gledam in jih zavidam, da so veliki	A
vlačka po tračnicah na rumenih parketih, a je	zame	neverjetna risba neslutene pokrajine, zlate	A
tovariška z njim in nisem pustila, da plačuje	zame,	če sva kje sedela ali šla v kino.Nikoli mi niso	A
izpoved mehke dekliške ljubezni. Takó da so bile	zame	tiste besede besede jezika, ki je moj materin	A
mlajša, odkar so brcnili s prestola trinoga?« »	Zame	ni bil trinog,« je rekla Ines, a Enrico ji je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani