In ceste, ki sva skupaj jih preštela, vonj kilometrov, ki so mimo šli, čudaške babe, ki sva jim verjela, bronaste kaplje iz kiklopskih oči preteklosti, ki morala je biti, a je prodala svoje enciklopedije in šla, kot slišal sem, peš na Tahiti vse to so zdaj bežne periferije sedanjosti, ki pravkar daje v ler in menja c-mol v C-dur, mon frère... Sonet zame Od pisanja ne bom obogatel, a tu pa tam imam za napolitanke. Za čokoladne, ja.