In tudi trenje kamenčkov pod stopali najde svoj odziv v spominu; seveda je glas čisto drugačen, zakaj žokanje lesenih cokel je bolj trdo in votlo, a ker so tudi noge obiskovalcev številne, se trenje njihovih obutev vendar prenaša v preteklost. Zame seveda, ki jih opazujem, kakó se vzdigujejo na gornji pašten, in jim želim, da se jim ne bi preneslo v prihodnost in ne bi skupina spodobnih nedeljskih izletnikov nekoč postala brezoblično krdelo. Ko pa izginejo in jih ne vidim več, stopam brez prič kakor vzdolž nerodovitne gmajne, katere nisem bil gospodar, a je vendar bila in je še zmeraj moja.