Po tihem gozdu lovec hodi Po tihem gozdu lovec hodi, ko krasno jutro se budi, po suhem listju varno stopa, toda divjadi ne sledi. Tedaj po stezi dekle pride, prijazno se mu nasmehlja, a lovec ji nasproti stopi, nemirno roko ji poda. »Le kaj ti je, moj fantič dragi, da solzno tvoje je oko in da se roka tvoja v moji zdaj trese ti tako močno?«