svetloba (301-400)

tam daleč za prašni in soparni horizont.	Svetloba	dne se je umikala mraku.Seljaki na polju v belih	A
svojega glasu ustrašila. Privila je luč, da bi ji	svetloba	dala poguma. Začela je razmišljati dogodke	A
rokah, če ne celo po obrazu, je sijala mila	svetloba,	stara drevesa so pravila davne tegobe, hosta	A
močnejši, čisto neznan in neopredeljiv, in	svetloba	se je razmaknila, čedalje bolj bela, od koraka	A
me kaj začne mučiti, naj je to hrup ali močna	svetloba,	ponižanje ali žeja po ljubezni, bodo velike	A
ki so v počasnem ritmu plesali na njej, se je	svetloba	spreminjala iz močne v manj, potem v bolj zatemnjeno	A
ulici je obstala in zamežikala. Ostra rumena	svetloba	ji je oslepila oči in jo zadela v teme.Neka	A
»Dobila boš temna očala, ker te tako moti	svetloba,	« je rekla Martina. »Zdaj pa lahko mižiš, te	A
pritličnih oken, iz katerih je sijala rumenkasta	svetloba	petrolejke, pritrjene z dolgo žico na stropu	A
svetilka in se čisto narahlo pozibavala. Njena	svetloba	pa ni segala niti do zapečka, izpod katerega	A
ga je prijetno pobožala, a rdečkasta sončna	svetloba	ga je nagajivo zaščemela v oči, da si jih je	A
nebu. Vedno močnejša, bolj in bolj ščemeča je	svetloba,	orjaški zublji švigajo kvišku, od vsepovsod	A
»Ne obupaj!« Nato	svetloba	ugasne in prikazen izgine v nepredirni temi	A
jim je udarila v teme vajene oči jasna dnevna	svetloba.	Spodaj s ceste se je oglašalo poredno čebljanje	A
strelni lini, skozi katero se že preliva jutranja	svetloba.	Poredni zlati prameni se poigravajo z bleskavo	A
Anastazij starodavnih slik, kjer izvira vsa	svetloba	in krasota iz samega obraza Marijinega.Gorel	A
Korenom, v vzduhu pa je še trepetala sončna	svetloba,	nobena zvezda še ni prodrla srebrnomeglenega	A
okna, v izbi pa je bila tista čudna prosojna	svetloba,	kakor je v zraku, kadar ugasne večer. Nevernik	A
si je otresel seno z obleke. Odprl je duri;	svetloba	se je izlila na podstrešje in Martinec je zatisnil	A
Skozi okno je svetila zmerom enaka sivobleda	svetloba;	če je bila večerna zarja, ni hotela ugasniti	A
radost je bila razlita po licih, sveta nebeška	svetloba.	”Da je bil prišel sinoči, da je bil dospel	A
drevesce; skromno zeleno vejico; hvaležnost;	svetloba;	sreča; veselje ... Ne samo troje, stotero urednikov	A
motno belo, žametno kožo nenaravna, skoro siva	svetloba.	Poteze niso bile pravilne, prepovršne, prekipeče	A
stran 94 . / Odprla so se visoka vrata in	svetloba	se mi je vlila naproti, da sem zatisnil oči	A
večer nisem videl drugega ničesar več. Nebeška	svetloba	je bila v mojem srcu; očiščen sem bil v svojih	A
nad nama in tu tam je zasijala bela poldanska	svetloba.	Zdelo se mi je, da je legel prah na staromodno	A
navzgor, v strmih ovinkih. Prikazala se je medla	svetloba;	tam je bilo okence, izdolbeno v debeli zid.	A
plinovo luč, ki je visela od stropa. Žareča bela	svetloba	se je razlila po sobi. Slačile so se	A
čudne, žalostne misli. Tiho je bilo, tiha bela	svetloba	je svetila skozi visoka okna.Nikjer ni bilo	A
spiš?« Malči se je ozrla, od okna je padala	svetloba	na droben, smehljajoč obraz.Tončka jo je božala	A
stežaj in bi posijala v sobo nova neomadeževana	svetloba.	Kakor da bi se odprla okna in bi dihnil v sobo	A
bil in truden, tuj... Tišina; dremotna, bela	svetloba	je sanjala na zagrinjalih, na stenah.Mirno in	A
zaječalo, zavzdihnilo. Sijala je v sobo dremotna	svetloba	jesenske noči... Tina se je bila vzdignila	A
so lili žarki milosti. In vsenaokoli je bila	svetloba,	kakor sonce...« »Kje se ji je prikazala	A
in prišel je mir. Topla in prijazna je bila	svetloba,	ki se je razlivala od stropa, svetloba domačega	A
bila svetloba, ki se je razlivala od stropa,	svetloba	domačega, veselega sonca, ki ni tako ošabno	A
je in je legla v posteljo, rumena trepetajoča	svetloba	sveče je padala na pozlačeno svetinjo na njenem	A
stolih, ležal je na mehkih zofah in mirna zaspana	svetloba	je prihajala tiho skozi visoko okno, izza težkih	A
ozkem kolobarju se je zibala na stropu rumena	svetloba.	Katica je bdela; ko je gledala po sobi	A
sneg, in celo Pavla, židovka je tam. Žarka	svetloba	je razlita naokoli in v svetlobi hodijo, beli	A
tjà se je vzdigalo, odkoder je lila nebeška	svetloba.	Poslušala je in slišala je že od daleč pesem	A
jasen v spominu, nikoli ni mislila nanj... Bila je	svetloba	nekoč, v polpozabljeni preteklosti in bo nekdaj	A
Nad vsem pa se je lesketala čista, pomladanska	svetloba:	”Visel bo!“Takó kakor je zalesketala po vsi	A
mirno, čeprav ji je trepetala na licih nemirna	svetloba	sveče; usteca je imela napol odprta in zdelo	A
videl!“ Kakor da se je bila mehka, ljubezniva	svetloba	izlila name in v moje srce, tako mi je bilo	A
se je proti nebu, ozrl se naokoli - nebeška	svetloba	na licih, sijaj ljubezni božje v očeh. ”Bratje	A
je stalo visoko in se je skoro že nagibalo;	svetloba	je lila skozi listje na belo, s peskom posuto	A
v njegovih očéh je sijala posebna, čudovita	svetloba,	govoriti je začel hitro in glasno; razkrival	A
ti različni glasovi in trepetajoča, meglena	svetloba,	- vse je odsevalo na obrazih gostov, na vsakdanjih	A
razliva zelena . / . / stran 240 . / pomladna	svetloba	vsenaokoli!... Čemu je treba skrbi?	A
švigale od okna čez strop ter se izgubljale.	Svetloba	je vztrepetala poslednjikrat ter ugasnila.	A
je, od zahoda se je bleščala sanjava rožnata	svetloba.	In kolikor bliže je prihajala noč, tembolj so	A
in z bledega, težkega nebá je posijala hladna	svetloba.	Danijel je iskal poetičnih izrazov, primernih	A
mežikale, hudobna in neprijazna je bila njih tuja	svetloba.	Hladen veter je zazibal kostanje.	A
v senci mehkih trepalnic, je vstajala gorka	svetloba,	rožnata in sinja in violetna - vstajala višje	A
krilo; v njenih očeh je trepetala mehka, modra	svetloba.	IV	A
in napajala, kakor prepleta in napaja sveža	svetloba	jutranji zrak ... Takrat sem pisal svojo prvo	A
sonca pa ni bilo. Bil je pač že velik dan,	svetloba	pa je bila zmerom enaka, ne žarnejša, ne bledejša	A
Ulica je v senci, visoko gori se bleščé strehe;	svetloba,	rumena, žareča, lije nizdol v širokih plasteh	A
skozi okno je sijala iz dvorišča bledotna, bolna	svetloba.	Tiho je bilo v izbi; za zelenim zastorom je ležala	A
je okrenil v postelji, tako da mu je zasijala	svetloba	v lice, in je pogledal Poljancu naravnost v	A
potapljalo vse nebo v srebrno svetlobo. Ta	svetloba	se je dvigala vedno višje, - že so se lesketale	A
in visoka; eno samo je bilo razsvetljeno in	svetloba	je padala kakor zlata lestvica poševno navzdol	A
Odpahnil je duri, globoko vdolbene v zid, in jasna	svetloba	se je razlila po hodniku.Na dvoje visokih kandelabri	A
O mraku je dal prižgati vse luči na gradu;	svetloba	se je razlivala iz oken daleč naokoli.In v tej	A
gozdom pa se je dvigala vedno višje lahna oranžna	svetloba;	tenek oblak se je razprostiral ob obzorju in	A
zraku je sveča skoro pojemala in njena slaba	svetloba	je postala mrtvaško bleda. Prišlo se je dol	A
Pogledal je po klancu, po dolini -- pusta noč,	svetloba	zvezd ni segla tako globoko.In zgodilo se je	A
sonce, ali po nebu je bila razlita tako žarka	svetloba,	da je lila celo v globel.Počasi se je dramila	A
silno šumeča reka v ravan. Hanco je bolela ta	svetloba,	hitela je, da bi ji ubežala. Vsi drugi, ki so	A
ji je pobožal lica. Tam ni bilo sonca; bleda	svetloba	je dremala na hišah, na sivem zvoniku; a vsa	A
zadaj, iz doline, iz ravni, je pela in zvonila	svetloba	sama; iz globeli ni bilo glasu. ”Tako mirno	A
Tudi tam doli je bilo že tiho.	Svetloba	je bila mirna, srebrna, kakor živo vzplamtela	A
minuto skrajšal ta počasni večer?“ Bledela je	svetloba	na nebu, temneli so gozdi in njih široke sence	A
so ležale sence v globeli, da bi jih dosegla	svetloba	nočnega neba. Srce mu je bilo nemirno; otresel	A
je dan na hribu; nenadoma se je razlila žarka	svetloba	preko neba, v hipu so se razpršile megle brez	A
Videl je, kako je zasijala v njenih očeh mokra	svetloba	in kako so nenadoma vzplamtela lica ... Podvečer	A
klancu z urnimi korak... Zgodaj se je mračilo;	svetloba	belega neba je bila slabotna in se je umikala	A
tonilo sonce, že vse rdeče je bilo in njegova	svetloba	je ugašala.In kakor je tonilo, so se vzdigale	A
grenkega v dušo? Samotna je izba, tiha in zatohla;	svetloba	sveče bega nemirna po stenah, lovi se s sencami	A
trepečejo, kakó zoprna, krvavo rdeča je njihova	svetloba	...Veliki ornamenti, temni in mokri, kakor da	A
ogromnimi nogami, ki so se le mukoma trgale iz tal.	Svetloba	na jasi je bila milejša, lila mi je v dušo kakor	A
razmikala pred njim, iz senc se je izvila bela	svetloba,	iz svetlobe je vstajal zmerom jasneje in razločneje	A
odprl. Topel vzduh mi je puhnil v lica, mirna	svetloba	je pozdravila oči. ”Sedite -- Malči!“	A
so se časih stresle. Ko se je razlila bela	svetloba	po dvorani, se je zalesketalo vsenaokoli tisoč	A
temnih gorá, se je že opolnoči danilo. Mila	svetloba,	čista, brez zlá, je pozdravljala iz tistih pokrájin	A
kmetiški krčmi. Svetel dan je bil zunaj, ali ta	svetloba	se mi je zdela mrtva in mrzla.Neznana tesnoba	A
pride dan, ko se nenadoma razmakne ta žarka	svetloba	daleč na obedve strani in se prikaže vsa grozota	A
holmom podobnimi oboki je segla plaha večerna	svetloba	in ga ni razsvetlila.Jokec je komaj razločeval	A
spominom?“ Nasmehnil se je in čudna, mehka	svetloba	se mu je razlila po obrazu. ”Jaz sem bil	A
proti domu. K tlom ga je tiščala poldanska	svetloba,	oči so ga bolele, če se je ozrl na polje, vse	A
vso žarko močjo je sijalo sonce v izbo in ta	svetloba	ga je dušila; bal se je je, kakor se je bal	A
sam se vzdiga s poljem, s holmi in lazi in vsa	svetloba	neba in zemlje je v njegovih očeh, v njegovem	A
gledati, se vse spoji v morje svetlobe. Počasi ta	svetloba	obledi, le v sredi še sije - in to je svetla	A
sonce veselo; težka, soparna je bila njegova	svetloba,	svetili so se v nji obrazi kakor s potom in	A
nagosto posuto z zvezdami, da se je žareča srebrna	svetloba	brez nehanja in brez presledka prelivala sama	A
srebra. Tako me je premagala lepota večera, tiha	svetloba	zvezd in ne v poslednji vrsti neka posebna,	A
pod kostanjem, je stalo dvoje lepih žensk in	svetloba,	ki je lila iz okna, je obsevala dvoje dovršenih	A
srce težko v tistem trenotku, ko je sijala bela	svetloba	na dvoje dovršenih profilov in ko so se zasvetile	A
visokih svetilk je prihajala sanjava svetlomodra	svetloba.	Na lestencu so trepetale zlate iskre; zdaj pa	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani