nova beseda iz Slovenije

Ivan Cankar: Iz samotne družine, poved v sobesedilu:

Krčmar je prihajal in odhajal, pila sv pozno v noč in vino naju je razgrelo. Anastaziju je stopala kri v lica, debela ustna so mu trepetala in v njegovih očéh je sijala posebna, čudovita svetloba, govoriti je začel hitro in glasno; razkrival je v zmedenih, pretrganih stavkih vse svoj bolne, sanjarske, neizvedljive misli, s katerimi se je opajalin tolažil v onemoglem srdu nad svojo nesrečo in žalostno usodo; iz vsake besede se je čul globok, bolesten gnev do onih povprečnih, vsakdanjih, nevednih ljudi, ki so ga srečevali v elegantnih oblekah in z zabito srečnimi obrazi, kadar je taval po ulicah sestradan in izgubljen, s povešeno glavo in stisnjenimi ustmi.

”-- -- Vse sem vrgel raz sebe, -- vse te malenkostne obzire, vsa dobrohotna opravičevanja, ki so me časih kljub vsemu še motila ... časih v kakem sončnem trenotku ...


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA