Tudi poslednje zaspano oko, ki je gledalo iz vasi, je pomežiknilo in je ugasnilo. Pregloboko so ležale sence v globeli, da bi jih dosegla svetloba nočnega neba.
Srce mu je bilo nemirno; otresel bi se rad težkih misli, posegel v tiste jasne višave, kjer je čakala prihodnost v vsej svoji lepoti.