svetloba (401-500)

nato pa je bilo toliko luči v srcu, da je bila	svetloba	dneva bolj temna nego noč mrtvašnice.Kakor ne	A
drevje je stalo golo in mirno, svobodno je lila	svetloba	skozi pusto vejevje.Tako je sijalo sonce v to	A
zeleno zagrinjalo pred oknom in bi zasijala mehka	svetloba	ponočnega neba.Iz teme je prihajalo enakomerno	A
bila odgrnila okno in v izbo je sijala medla	svetloba.	Na vzhodu se je belilo; sonce še ni izšlo, ali	A
je že rdečilo, zmerom više je segala jutranja	svetloba,	sončni žarki so se že igrali na strehi županove	A
nenaden šum, tako ji je bila zoprna nenadna	svetloba	- okna so bila zmerom zagrnjena in vse sobe	A
vse večne čase tista rezka, neusmiljena sončna	svetloba.	Spominjala se je prejšnjega večera samo iz daljne	A
že se je belilo na vzhodu, je prihajala mehka	svetloba	kakor skozi velik rožnobarven senčnik velike	A
okroglemu oknu, iz katerega je prihajala bleda	svetloba.	Vzpela se je in je gledala.	A
je Francka ni videla - in jasna, belorožasta	svetloba	je lila na mehke žametne stole, na široko zofo	A
le tupatam je sijala izza ozke špranje medla	svetloba.	Pričele so padati posamezne kaplje, zašumelo	A
je zasvetilo tudi, pri oknu se je prikazala	svetloba,	medlela je in izginila ter se prikazala pridrugem	A
gledale motno, zaspano. Stopil je na prag - žarka	svetloba	ga je zaskelela v oči. ”E, kam pa ti, Mihov	A
Zdrznila se je na postelji - danilo se je že, medla	svetloba	je prihajala v izbo.Tam so ležali, na tleh,	A
Lojze je zamežikal, dobro mu je dela sončna	svetloba	in odvihal si je ovratnik, dasi je bilo mraz	A
privil svetilko, da se je razlila po izbi bela	svetloba.	”Ali si napravil luč?“	A
Izza vzhodnih hribov je zasijala mrtva, hladna	svetloba.	”Ali ne bote vstopili za trenotek, Matičevka	A
je za roko, da je stopila iz sence. Nejasna	svetloba	ji je obsijala obraz; njene velike otroške oči	A
plamen je plapolal in se tresel, nemirna rumena	svetloba	se je razlila po izbi.Tedaj se je približal	A
omreženo okno. Tam je zasijala bleda mlečna	svetloba,	toda v klet ni prodrla.Pretežke so bile sence	A
bile sence in preslabotna je bila še jutranja	svetloba,	da bi je ne popile žejne stene. Ker se je	A
oči. To se je zgodilo takrat, ko je napojila	svetloba	žejne stene in so se že razločevale svetlejše	A
razlivala po stenah, po stropu bleda jutranja	svetloba,	samotni koraki so se glasili zunaj na hodniku	A
se je zableščalo; tako močna in žarka je bila	svetloba,	da je stopila Metka v vežo nazaj ter se oprla	A
Vzdignila je roko tako visoko, da je zasijala nanjo	svetloba	iz omreženega okna.Umazana pega se je poznala	A
zastirala okno, tako da je sijala v sobo samo motna	svetloba.	Skoro je preslišala vprašanje in tudi v mislih	A
roka, ki je bila zunaj ob okno. Medla, nemirna	svetloba	se je razlila po sobi.Zadušljiv vzduh ji je	A
nenavadnega.“ Izza priprtih vrat se je bleščála	svetloba	in v gostilni je govoril nekdó z visokim glasom	A
lesketalo vedno jasneje v mokrem zlatu; žareča	svetloba	se je vzpenjala višje in višje; dolg, ozek oblak	A
Prižgala je luč ter sedla za mizo.	Svetloba	je padala na njen obraz.Na belih, podolgastih	A
Na njenih licih je trepetala prozorna rožnata	svetloba,	v očéh je gorelo čudovito življenje.Adjunkt	A
vzdrami plaho srce šepet nego krik -- in da bi	svetloba	prejarko ne segla v temo.Postelja je bila čisto	A
kričečimi glasovi. Iz okna je padala na cesto medla	svetloba;	visoki topoli so stali v dolgi vrsti in njihove	A
vse zahodno nebó. Takrat je ležala čudovita	svetloba	na njegovem obrazu, -- kakor odsevajo sveče	A
zmerom z lahkimi, veselimi koraki in da je jasna	svetloba	že čisto blizu. Čisto blizu je bila že jasna	A
čisto blizu. Čisto blizu je bila že jasna	svetloba	in Tončka je čutila na licih njen topli dih	A
dva‐najst od‐bi‐láa!“ Kmalu nató je izginila	svetloba	po oknih; po trgu je vse potihnilo in slišal	A
Solnce se je že skoro dotaknilo valov. Njegova	svetloba	je oslabela; boječe poslavljaje se trepečejo	A
”Rumena? Ta	svetloba	na koridorju je rumena!Saj je tudi tvoj obraz	A
nisem videl še nikoli. Ta srebrno sinja, sanjava	svetloba	je lila na zemljo v mrzlih žarkih ter je izbrisala	A
prostranega trga, je šepetalo ter se nalahko zibalo.	Svetloba	je bila izginila z neba; siva, mokra megla je	A
ulicah. Strehe so se še svetile v soncu, ali	svetloba	se je dvigala, trepetala samó še na najvišjih	A
pogledom; nagibala se je celó nižje, da je padala	svetloba	naravnost na njene bele rame in na njen vrat	A
nenavadno svetló, po nebu je bila razlita mehka	svetloba,	kakor ob poletnem jutru pred sončnim vzhodom	A
visokih mramornih stebrih je odsevala zelena	svetloba;	koridor se je izgubljal v globoke sence, v katerih	A
pijanih izvoščkov. Tudi na moj obraz je bila pala	svetloba,	potopil sem se bil v gnečo, objeli so me bili	A
segla v srce. Stopil je k oknu; gorka, čista	svetloba	je lila skozi jablane na vrtu, dvorišče je bilo	A
podnevi; sence so bile bolj krepko začrtane,	svetloba	je bila žarnejša nego v soncu; razdalje so se	A
debla, skozi vejevje je sijala bela podnevna	svetloba,	kar je bilo skoro čudežno, zakaj sonca ni bilo	A
mokra, kamenena plast, trda skorja, tanka kakor	svetloba.	Odprla se je pred njegovimi očmi velika	A
mrzel veter. Na zahodu je obrobila oblake rdeča	svetloba	in na zvonikih se je zalesketalo mokro zlató	A
zvonikih se je zalesketalo mokro zlató. Ali ta	svetloba	je trepetala kakor umirajoča sveča; žarki so	A
rdečih rož na vrtu ali trepetajoča, umirajoča	svetloba	zašlega sonca.Oči so gledale jasno, nekoliko	A
dreves so se še svetili v soncu, toda polagoma je	svetloba	ugašala in sence so vstajale od tal, plazile	A
kadar je opazil, da je hrup ponehaval in da je	svetloba	bledela, vrnil se je na živahnejšo cesto, med	A
strani ceste je stala svetilka in bledikasta	svetloba	je trepetala ravno nad posteljo. Mraku so	A
oblečena starka ter izginila skozi portal. Motna	svetloba	je prihajala skozi visoka cerkvena okna. -	A
žarki, - in meni se je dozdevala ta trepetajoča	svetloba	še svetlejša in toplejša, kakor je bila v resnici	A
Kakor da je bila v tistem trenotku sama nebeška	svetloba	pljusknila v njegovo srce.Čutil se je popolnoma	A
vesoljno smrt! Potreba je, da udari nebeška	svetloba	v to sivo meglo, da se prikažejo, da veselo	A
razbij tišino, življenje, razmakni smrt, udari,	svetloba	v meglo!“ Gospodinja si je bila natočila	A
prihajala izza svetlih poslopij mogočna, žareča	svetloba,	ki je lila kakor v bisernih valovih po razgretem	A
okrog mene je pričela plavati motna, meglena	svetloba;	zdelo se mi je, da gledam vse obraze skozi zakajeno	A
visoko, skoro do srede neba. Ni še ugasnila	svetloba,	ko sem stopil v gozd, na šumeča, mehka tla,	A
in izza debel se je bleščalo svetlo nebo ... Ta	svetloba	me je upijanila, moji pogledi so plavali pol	A
na obraz, toda hipoma je ugasnila ta čudovita	svetloba,	sveča je gorela zaspano in mirno na nočni mizici	A
sključena, roke na prsih, in sedla je k postelji.	Svetloba	je padala na njen obraz, prepaden in spačen	A
kadar sem dobre volje. Spomladanska jutranja	svetloba	je prepajala in prepletala vzduh; pred nama	A
bile krinke, vse suknje so bile tesno zapete in	svetloba	je izginila, plamenice so ugasnile.Večni filister	A
stopila v lepo hladno noč. Samo nad nama je bila	svetloba;	nad to nočjó, ki je molčala vseokoli naju in	A
je že bilo; za grmovjem je ugasnila večerna	svetloba;	zdaj je pač že legel mrak tudi na vas, na tisti	A
je dolgega življenja vredna.“ Meglena, bela	svetloba	je posijala v brlog, na mrtvečev obraz.Zdelo	A
« Svetlikalo se je nekaj od daleč - velika	svetloba,	ki je umirala za goro, topila se v mogočnih	A
bridkosti ne. Pokojna gladina je bilo srce, bela	svetloba	je lila nanjo z neba. ”Kaj bi molil?	A
. / stran 46 . / bile narahlo odprte; žarka	svetloba,	ki je oblivala cerkev, je tiho odsevala v njenih	A
Vse posekano, od debla do stebla. Trda sončna	svetloba	lije, lije, lije na grobišče; niti usmiljene	A
prihajali vsak trenotek mimo njega. Električna	svetloba	je padala samo na vesele obraze; oni drugi so	A
zdramil; soba je bila že vsa v soncu; jutranja	svetloba	je izlila na sive stene, na staro pohištvo nekaj	A
oknu ter zapazil, da vstaja izza vrta medla	svetloba.	In tam na vrtu, prav blizu okna, se je oglasil	A
odprto in v sobo je prihajala siva, nedoločna	svetloba:	odsev uličnih svetilk in neba, razsvetljenega	A
vztrepetalo. Slivar je sedel v kotu, da mu ni padala	svetloba	v obraz; njegove obrvi so bile namršene, ustnice	A
jo je vprašal, ko je sijala v sobo večerna	svetloba	in sta bila sama v mraku, ”kako bi bilo dobro	A
nekoč pozneje - tudi tedaj je sijala večerna	svetloba	v sobo in sta bila sama v mraku - mu je rekla	A
videl Slivar njenega obraza takega. Sanjava	svetloba	je bila razlita po njem, obrvi, prej skrčene	A
krog sebe in v tistem hipu kakor da je obledela	svetloba	pod njegovim mračnim pogledom in je zelenje	A
ravno pred njim se je vzpenjala na nebo medla	svetloba;	slišal je šumenje od daleč in telo se mu je	A
izprehajal po farovškem vrtu. Milobna, tiha	svetloba	brezzvezdnega neba ni segala v sence jablan	A
in je stopil k oknu in ga je odgrnil. Mehka	svetloba	poletne noči se je izlila v izbo. ”Lepa je	A
odpirala vrata moje duše in izlila se je nanjo	svetloba	iz nebes. Materine ustnice so se smehljale;	A
bridkosti in kolikor bliže je odrešenje. Dokler se	svetloba	nazadnje veličastno ne izlije v ono, ki je zadnja	A
prikazala, tako je bliskoma ugasnila, izginila -	svetloba	v svetlobo.Kadar sem jo videl v poznejših letih	A
izza garden je prihajala udušena, trepetajoča	svetloba.	V zraku je plaval mehak vonj in legel mu je na	A
umiralo, čudno je rdela in trepetala poslednja	svetloba,	trepetala je tudi na plašnih obrazih, ki so	A
zasijala nebeška noč; v gostih žarkih je lila	svetloba	izza vejevja.-- ”Rajša imam tišino, senco, nego	A
NOVLJANA I Oblaki so se razmikali in rosna	svetloba	je zasijala od vzhoda.Leteli so sivi oblaki	A
temna in hladna; bilo je čudo, da je ugasnila	svetloba	dneva takoj na pragu.Iz veže je vodilo veliko	A
vedel, odkod je prihajala tista bleda, jetična	svetloba.	”Naj bo v božjem imenu!“ si je mislil in	A
samo na stropu, na mizi je bila rumena otožna	svetloba.	V peči je zaprasketalo, zasvetilo se je, vesela	A
je oblila po licih, po vratu in rokah rdeča	svetloba;	brala je in se je smehljala. Na listu pa je	A
se je zvijal in upogibal, zibala se je tudi	svetloba	na stenah in na mostovžu, kakor da bi se plazili	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani