nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Pomladni dan, poved v sobesedilu:
Zamaknil sem se v to podobo velikanske klečeče ženske - in tedaj se je zgodilo tisto, kar se zgodi redkokdaj: prišel je trenutek zanosa, ki človeka poveliča, da stopi iz sebe in se dvigne tako visoko, da ga vesoljstvo sprejme vase. Začutil sem, kako se mi je zemlja izmaknila izpod nog, postajal sem nekam lahak in vrtoglav, kakor bi se mi bližala omedlevica, a vendar sem jasno videl samega sebe, kako stojim pri bezgovem grmu, hkrati pa se je moje obzorje širilo in širilo, da sem videl vso dolino in vse gore, za gorami druge doline in druge gore, planjave, morja, oceane in kontinente, ves svet, mesec in sonce in vse druge svetove in vsa sonca, ki so sijala po vsemirski sinjini. Vse je drvelo, se prelivalo in valovalo in plavalo, plavalo tiho, brez najrahlejšega šuma - samo kos je žvižgal v bezgovem grmu, ki je temno zelen z mano vred drsel in padal.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani