Hartvik je sprevidel, da je zinil eno ali dve preveč. Opat se je obrnil, da bi šel, Hartvik pa se je zavihtel na konja in oddirjal proti Gabru. Čez čas se je ozrl po stiškem polju, ki se je večalo in širilo v vse smeri, in je z očmi za trenutek obstal na samostanskem zidovju, rastočem iz kamenitih tal in mrgolečem od pridnih ljudi.