Tako se potaji človek, ki bi se uprl, a nekaj iz zavesti krivde, nekaj iz spoštovanja do sogovornika obrzda za trenutek svoj upor. On pa je pustil, da ga je zanašala spet najdena igrivost, čeprav si ni prikrival, da je bilo tudi zrno hudobije v njegovem namigovanju; obenem pa kakor nenadna preizkušnja, ki jo mora ona prestati, če naj bo vredna spet najdenega zaupanja. Zato je še rekel, a že z občutkom slabe vesti: