nos (601-700)

vsega obraza. Očesi sta majhni, živi in svetli,	nos	je zelo velik in zakrivljen, a prav ozek; spodnja	A
pa nikar se ne laži!“ Dacar, ki je imel rdeč	nos	in gole, potuhnjene oči, dasi je bil velik rodoljub	A
z žalostnim obrazom, njuhal je ter si brisal	nos	in ustnice z velikim rdečim robcem.Nato se je	A
je pomislil, ”da sem mu pomolil ogledalo pred	nos?	Še prezgodaj bo sam okusil, kako da živé taki	A
”-- kako pridete do tega, da vtikate svoj	nos	--“ ”Nos je nekaj nedostojnega!“ ”-- v	A
pridete do tega, da vtikate svoj nos --“ ”	Nos	je nekaj nedostojnega!“ ”-- v stvari, ki	A
obrvmi. Dvigali so suhe kazalce, molili mi pred	nos	različne moje grehe in prestopke, dokazovali	A
mi zdi! Prisojniški se je zvil kakor jež, še	nos	se komaj kaže iznad rokava!Mirno počivata in	A
odprla in šla. Plemenit vonj ji je segel v	nos.	Poznala ga je in šepetala: »Kakor za kraljico	A
vzeti, pa nisem dala. Navezali so mi krinko na	nos	pa naj štejem.Malo čudno je bilo, čudno, pravim	A
boš kaj videl Šimna, mu le povej, da naj moj	nos	pusti na miru in naj svojega pogleda, ki je	A
le bo, naj le sliši in si zapomni, da je moj	nos	moj.« »Moj nos je moj!« je ponovila	A
sliši in si zapomni, da je moj nos moj.« »Moj	nos	je moj!« je ponovila nekaj tiše vračaje se v	A
ti, hinavec ti, goljuf nemarni. Ti si mene za	nos	vodil, ti si moj denar zapravljal, ti si meni	A
stran 20 . / Obhodnik je odgovoril: »Sed libera	nos	a malo1. Amen!« »Plebane, zdrav!« se je	A
zamahnil s palico in zadel mladeniča čez lice,	nos	in čelo, da se je opotekel in mu je kri zalila	A
neutešljivo. Iz njegovih ust je udaril vikarju v	nos	vonj po vinu; vikar je spoznal, da joče Peter	A
zglasil. Odprl mu je klerik, ki je imel usta in	nos	zavezana z nekako kislo zaudarjajočo ruto.	A
Obraz je bril.	Nos	mu je bil močan, a top, obrvi košate, lice brez	A
krivem. Le to je, da vem in grofovskim lahko pod	nos	povem: Čedad pomejniški, pomejniška na Tolminskem	A
zasmejal brat. »Pisanja jim ponesem in pomolim pod	nos,	pomolim, pomolim ...«	A
pridelanega zelenega olja je udaril Golji v	nos	in napolnil vso izbo s težkim, na kašelj dražečim	A
začel denar šteti. Pa je povlekel sape skozi	nos	in vprašal zaskrbljeno: »Ali ne čutiš, da se	A
Povedali da bodo, so se ustili, tolminskim pod	nos,	kdo je kriv Toninove smrti, če jih bodo vprašali	A
žensko naj se pomeni, da bo sit. Povej mu pod	nos,	kakor mu gre.Žensk nima pravice!«	A
zevala na obrazu. Karnel mu je bil odgriznil	nos.	»Ubijte psa,« je tulil mož.	A
cesarska visoka gnada da ne more odpustiti. »Za	nos	nas vleče,« je rekel Gradnik in se obrnil k	A
imeti mesar po sili dacarja. »Ali imam Resov	nos?	« je vprašal oni zateglo in mesar se je vdajal	A
je zdelo nenavadno dobro, da sem potegnil za	nos	celo nekoga iz družine... Tretjič sem	A
zakriti obraz, drugače bi mi zmrznila ušesa in	nos.	Nekje iz daljave je priplesala čudesna glasba	A
Poglej, kako ga zadržim v sebi! Poglej mene, čez	nos	ga spuščam!«Bili smo taki korenjaki, da nam	A
lep. Do tedaj sem mislil, da imam najdaljši	nos	na Kranjskem, da sem navaden kmečki butec, da	A
čist in svež zrak.« »Zato pa imaš tako rdeč	nos,	kadar prideš sem gor višje na Gorenjsko,« se	A
gledala, ali mislita resno ali naju vlečeta za	nos,	pa je prvi rekel: »Kobar se rad pošali	A
ne vidiš, da gredo že te besede tako tujcem v	nos,	da bi ti najraje že v dolini zavili vrat...Popotnike	A
mojem primeru je šla Triglavska koča nekaterim v	nos.	Ni minilo niti teden dni, ko se je na Dovjem	A
vami, gospod Aljaž!« sta mi zoprno pokadila pod	nos.	»Kako že pravijo o vas?«	A
se ta hip jako sumljivo žari veliki bakreni	nos.	»Res, minuli časi so bili lepši, in mladost je	A
pater major, ki si je s tvojim vinom okoval	nos,	da se mu sveti kakor bakren lonec?Seveda, zate	A
Ravnajta se po tem oba! In ti, bakreni	nos,	glej, da izgineš!Že me srbé vsi prsti, da bi	A
»Da, da, izvrstno naše redarstvo vtika svoj	nos	v vsako stvarco, in niti prah ne pade z mize	A
policija je ostala ista in vtika prej kot slej svoj	nos	v sleherno stvar!« Nato se odpravimo po ozkih	A
ali mu podpiramo prestol zato, da nas vodi za	nos,	da nam vzbuja up, katerega nam précej zopet	A
prijateljice. Kdor me je srečal, mi je silil pod	nos,	kako krepak in mlad sem videti.Moj zdravnik	A
imel Urban ostanke svojega hlebčka. Dolgi svoj	nos	je skoraj vtaknil v okusno jed ter izpregovoril	A
Karakteristična so bila široka usta in zelo rtasti	nos!	»Čemu si ne striže las?« si je mislil Urban	A
in koža; sredi tega obraza je tičal kljukast	nos,	pod nosom pa ozka, tesno skupaj stisnjena usta	A
abé? Tepec gotovo ni bil, ker je tako rekoč za	nos	vodil gospode ljubljanske kongresnike; za nos	A
nos vodil gospode ljubljanske kongresnike; za	nos	je vodil še celo našega cesarja in ruskega carja	A
je bil gotovo zelo spreten, ker je še celo za	nos	vodil najbistrejšo glavo ljubljanskega kongresa	A
soproga, dasi ni bila lepa ‒ velik in dobro razvit	nos	ji je dajal nekaj moškega ‒ si je vedela podjarmiti	A
Nato je počasi odprl tobačnico ter si nasul	nos	s tobakom.Šele sedaj se je ozrl po razredu	A
»Prvi, ki pride, bo moj! Če ne, ga sunem v	nos,	da mu zateče kot Šmarna gora.Sakstum!«	A
si obrisal ž njo obraz. Nasul si je tobaka v	nos	ter tlesknil s prsti. »Jezik slovenski je, svetlost	A
obrisal obraz z modro ruto in tobaka si je nasul v	nos:	»S Kastelcem in Zupanom ni govoriti, svetlost	A
izpregovoril zavestno, »in gledali cesarju ravno pod	nos!	No, kaj pa je kaj novega, gospa Marička?«	A
danes sodili. Janez Plavec je lisjak, in za	nos	vodim vsakega, naj je ud deželnih stanov ali	A
katerega je štrlel neobičajno dolg, suhljast	nos.	Tik njega je sedel dijak Vid, s katerim smo se	A
slabovidni dominus praefectus, če dolgi svoj	nos	vtakne v spalnico, menil, da je to Quintus,	A
enakega. Moral je v vsako stvar vtakniti svoj	nos!	Tudi tisti dan ni mogel mirovati!	A
sem grede še očete kapucine ter vtaknil svoj	nos	v dolge samostanske hodnike!« Vsi so	A
krdela. Temno je gledala ter imela tako resast	nos,	da se je takoj videlo, da je to nestrpljiva	A
Jurij Ljudevit, ne zadeneš okna, temveč rdeči	nos	grofa Turjaškega, visečega ondi na steni!Ha	A
kateremu je čepel v sredi mogočen, zakrivljen	nos,	in s pustimi lasmi, ki si jih je okrog mogočnih	A
lisastega psa, ki vam je stal kakor kip. In	nos	je imela tista žival, gospodje, nos, da je že	A
kip. In nos je imela tista žival, gospodje,	nos,	da je že na sto korakov čutila perutnino!Dobra	A
se je nad hlapci ter si hladil bakreni svoj	nos	in bolečo svojo glavo, ki je bila pijana prej	A
s tobakom, s katerim je polnil svoj špičasti	nos.	Bil je baron Mändl, tedanji grajski glavar,	A
stopnice spravile v pot. Nato si je nasul tobaka v	nos,	si dal prinesti nemške pijače ter se najprej	A
raščinskih ljudi nikdo ni hotel vzeti. Imela je velik	nos,	dote pa malo, ker se škof Albreht Sigismund	A
nikdar nisem videl, zato ne vem, je li bil njen	nos	res tako dolg, kakor se je govorilo. O božiču	A
črnemu sodniku iz Ljubljane daljšal kljukasti	nos	in kako je tudi gospod Freuberger nekako neumno	A
kuštravo glavo, sem si ga iznajdljivo pomolil pod	nos.	Pa sem imel dve muhi na en mah!	A
odgovoril, že sem si potisnil popisani listič pod	nos.	Ha, ha!	A
boji, se pred njim pod lubje skrije, na vrat na	nos	zbeži ali pa se od strahu na vroča tla zvali	A
ji zlezi v naročje, in si obriši svoj smrkavi	nos	v njeno umazano kikljo, ti pobalin. ‒Že hitim	A
kolenu ne klecneš ali pa prav štorasto padeš na	nos!	Ali sem Kekec, od pokojnega Kekca potomec, al	A
rebrom še malce podregaj ob njegov našpičen	nos	popelji po beneškem kanalu, pojej kakšno posušeno	A
poslednjič stisnila obenj in ga ljubeče uščipnila v	nos.	AFRODITA Poskočno skakala je deklica mlada	A
zažvrgolela Afrodita, me objela, poljubila na	nos	in dodala: »Za Tébe, Jupitra in Mlečno cesto	A
goldinarjev, samo da bi graščak prav urno pod	nos	dobil tisto pisanje.« Segel je v mačka	A
koščenimi rokami medlo gladi zmečkano odejo.	Nos	se mu je zožil, ustnice so sivomodre.Toda Bog	A
ali dobodi cigar, da si vtekneva vsak eno pod	nos,	ali pa daj za vino.Če ne, dam jaz ob tej priči	A
polno mošnjo denarja mu je pomolil pod rdeči	nos.	»O Brnad, ti šlevasti Brnad!	A
zlodeju med rebra porinil nož ali pa vsaj odrezal	nos	in ušesa ‒ pa naj se Trlep potlej obesi ali	A
kadilo, ki ga Štepič zažiga Trlepom, mu je šlo v	nos.	Sonce je stalo že nizko.	A
radi.« Janezu je tudi to kadilo hudo šlo v	nos,	prevzel pa se ni, čisto mirno je odgovoril:	A
Hkrati s prvim soncem je pogledal v globel. V	nos	mu je udaril rezek dah pojajočih se košut.Pet	A
je sprevrgel veter. Jelen je pa ujel njega v	nos.	Daleč naprej, naravnost proti mladcu je stegnil	A
morebiti nikogar ne bo. Sicer bo pa moral vtakniti	nos	prav pod veje, preden ga opazi.Takrat se bo	A
dvignil iz vode top smrček, za njim ukrivljen	nos,	grbast hrbet in ploščat, luskinast rep.Bober	A
pošteno priboril.« »Mhhh,« je pihnil Brkati skozi	nos.	»Mirno!« se je samozavestno nasmehnil Jelen	A
s košatim repom in brž obliznil Kodrolaskin	nos.	Sinjeoka ga je odrinila in se ni več menila zanj	A
prikradli nazaj v kolišče, kakor bi nič ne bilo. Pod	nos	so se pa naskrivaj hihitali Neokretnemu Karpu	A
zasmejal: »Pa sem ga, pa sem ga potegnil za	nos,	Karpa, čeprav ima vsega potlačenega.Pa sem ga	A
namrščil obrvi. »Hm,« je pihnila Roža sapo skozi	nos.	»Če ga nikoli več ne vidim, mi najbolj ustreže	A
prebil in mu je brizgnila voda po rokah in v	nos.	Celo vesel je bil.	A
Ni ga varalo oko. Tudi	nos	mu je povedal. Volkovi so šli po krvavi losji	A
zarenčal in začel vohljati. Veter mu je prinesel v	nos	vonj človeka.Bevsk je glasno zalajal.	A
trikrat zapored močno pihnila v odprta usta in	nos.	V uho ga je pa poščegetala s črnim krokarjevim	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani