»Le sama mu povej, Marjanica,« je odvrnil dobrodušno hlapec, »jaz sem za živino tu, Šime je za polje, ti pa za hišo.«
»Kaj za hišo je?« je razumela napačno Marjanica, »naj le bo, naj le sliši in si zapomni, da je moj nos moj.«
»Moj nos je moj!« je ponovila nekaj tiše vračaje se v kuhinjo, kjer je našla Anico, ki si je dala opraviti okolu velikega škafa, kamor so polagali krme prešičem.