Sedel je na stol, ki je bil zanj pripravljen in na katerega ni upal sesti kdo drug, dvignil nekoliko Velika ošabnost gospoda Fruebergerja, tiste dni zlatarja in srebrninarja v Loki svojo lasuljo in si obrisal plešo, ker so ga bile stopnice spravile v pot. Nato si je nasul tobaka v nos, si dal prinesti nemške pijače ter se najprej z Wohlgemuetom prepiral, da mu je natočil premalo. Nato je pil, se glasno oddahnil in zaklical: »Danes ste pa zgodaj prišli!«