nos (501-600)

niti pod pajčolanom se ne more zatajiti! Tvoj	nos	te izdaja, dušica ...Ali kdo ve, če nimajo tudi	A
... Prašam vas, - če ima kdo izmed vas garjev	nos:	- ali ga bo kazal ljudem ...“ ”Nikakor ne!	A
bled pred ogledalo. Tam stoji, ogleduje svoj	nos	in svoj mezinec, razmišljuje svojo bolečino	A
-- dokler me ni sunil v čelo šilast, koščen	nos	in je stala pred menoj dolga, v rjavo, do pet	A
obrazom, na katerem bi vzbujal pozornost samo	nos;	-- držal se je namreč takó nerodno in v zadregi	A
debela viseča spodnja usten, dolgi, zakrivljeni	nos,	otroško izprašujoče, začudene oči, visoke obrvi	A
zastal sredi stavka, še nekoliko pomomljal skozi	nos	in umolknil. Vejánu ni bilo nič kaj prijetno	A
tako tesno zavit in zadelan, da mi komaj še	nos	gleda izpod nje. To je moje življenje na tem	A
ovratnik, da se je videl samó veliki, ploščati	nos.	Njegove majhne, vljudne oči so se zadovoljno	A
blagoslovljeno vodo in kapljica je padla na debeli	nos.	Stopila sem iz črne sobe brez očitanja in brez	A
so letale po meni; zdaj mi je katera sedla na	nos	in me šegetala z nožicami, druga zopet mi je	A
črte kažejo čudovito trdnost in vztrajnost, le	nos	je neznačajno zavit, bel in mehak ...Pa čemu strmi	A
kakor mleko, če se mu primeša veliko vode.	Nos	je okrogel ter se nagiba nekoliko k zgubanim	A
nad malimi, brezbarvnimi očmi, prav blizu las;	nos	dolg; - usta navzdol zategnjena, - skratka,	A
»Kaj se me bojiš? Čakaj, odgriznem ti	nos!	« Smeh je buknil po sobi.	A
vzdignila kuštrava glava iz blazine. Rumen obraz,	nos	kakor nož, oči žareče, črni lasje; iztegnila	A
govorila z nikomer. Grda je bila v obraz, velik	nos	je imela, potlačen kakor zamorka, debele ustnice	A
bila starikava, suhotna, imela je velik rdeč	nos	in na glavi velik črn klobuk.Tudi ostali dve	A
pravico? Zase naj se briga in za svoj rdeči	nos...	Kadar je opravila z nogami, tedaj postavi sestra	A
in suh, tudi obraz mu je bil dolg in suh in	nos	je štrlel kakor kljun. »Ne jokajte, gospa, ne	A
grofica in je prosila, da bi ji odprle duri; njen	nos	je bil zelo čuden, osoljeni presti podoben;	A
Ali ni vseeno, če me ubije človek, ki ima rdeč	nos,	ali človek, ki ima bel nos in nobene bradavice	A
človek, ki ima rdeč nos, ali človek, ki ima bel	nos	in nobene bradavice na njem?To so vse samó zunanje	A
neveste - razidejo se na cesti, ne srečajo se več.	Nos	bo enak nosu!“-	A
mi je tlesknil s palcem in kazalcem prav pod	nos.	Hotel je reči najbrž nekaj zelo hudega in zaničljive	A
pritoževati, da bi se bilo karkoli izgubilo.	Nos,	usta, razum, vse je ostalo isto, in vendar sem	A
da si je sredi živahne debate s prstom čistil	nos...	Svoj čas sem se bil seznanil z gospo adjunkta	A
učiteljem Smolo, ki je imel nenavadno velik	nos.	O prihodu v mesto se mu je zazdelo vse tuje,	A
vežo. Danijel je videl samó neokreten, rdeč	nos	in dvoje košatih brk. ”Torej pojdiva!	A
prišla Komarjeva Jerica. Kuharica je privzdignila	nos,	pomežiknila je ter je vprašala: ”Ali si ga	A
”Rajši povej, Andrejaz, kje si izgubil svoj	nos!	“ ga je oprasnil tik za hrbtom kozavi Lukež.	A
pestjo, tako da je udaril naravnost na mesnati	nos	Lukežev. Tedaj se je ogromno vzdignil vesoljni	A
obrvmi je dremalo dvoje medlih, mrtvih očes; mali	nos	se je izgubljal med zateklimi, mastnimi lici	A
dolgočasen način. Vse po vrsti: frizuro, čelo, oči,	nos,	ustnice, lica, nato ovratnico, suknjo, telovnik	A
bi jih nihče ne smatral za ljudi, če bi njih	nos	ne bil tako natanko opisan.Očitnik ni bil vljuden	A
plešasta. Iz obraza se je dvigal rdeč, krepak	nos,	ki je dajal vsemu človeku nekaj resnega in zapovedniškega	A
čakam, da se vrne. In vratar mi privede pred	nos	vsako šepavo žensko, četudi sem mu zapovedal	A
Vzdignil sem nogo visoko, pomolil mu jo skoraj pod	nos.	”Pa zakaj to?“ je jeknil ves osupel.	A
- ”Hm! Zdi se mi, da gleda navzkriž in tudi	nos	je čuden.Učiti bi se moral!	A
naočnike ter si jih nataknil višje na mehki	nos,	in študenta, ki je lenobno vzdignil z zofe noge	A
vseh izložbah, pa ne vidi drugega, kakor šilast	nos	in koščen vrat, -- zapiši kaj takega ali podobnega	A
je bila suha in velika ženska; ustna, obrvi,	nos,	-- vse je hrepenelo navzgor; celó oči so se	A
pravijo, da sem pijanec - tega je kriv moj rdeči	nos	- in slab učitelj in tudi drugače v vseh ozirih	A
sem drugače pijanec - jaz sem ti lagal, ne moj	nos	- ampak to verjemi, da bi ti ne bil mogel tako	A
Zadnjič je vlekel glavarstvo cele tri mesece za	nos!	Samo laško je pisal; rekel je, da imamo občinskega	A
obritega, zgrbljenega obraza gledajo zlovoljne oči,	nos	je dolg in rdeč, na zgornji ustnici leži tobak	A
veže na ulico, sem ugledal Bennatija skoraj	nos	ob nos.Odskočil je za korak, nato pa me je zgrabil	A
na ulico, sem ugledal Bennatija skoraj nos ob	nos.	Odskočil je za korak, nato pa me je zgrabil za	A
kakor v klopčič zvit in se ni ganil; skrival je	nos	v roki in je gledal name iznad pesti. ”Kaj	A
ker jih je skrival pod klopjo. Dolgi beli	nos	je stiskal med roke in je gledal name postrani	A
v grmičevje in nenadno ležim na tleh in moj	nos	tiči mej koreninami zavitih vejic.Poberem se	A
dolgih svetlih grivah in kapalo je od njih na	nos,	na ustnice; oči - kje je vaš žarki ogenj? -	A
njegov debeli obraz je bil vesel in zadovoljen,	nos	je bil malo rdeč od mraza in od vina. ”Dober	A
bila sama ohlapna . / . / stran 177 . / koža,	nos	je bil oster in svetel, kakor mrličev, oči so	A
natanko, ali je imel poslednji tako čudovito velik	nos,	s kakršnim se more ponašati njegov kolega iz	A
nesite ta šopek svoji soprogi in ga ji vteknite v	nos!	-- Nato pa je bil razžaljen in je odšel naravnost	A
poreden fant je stopil na prste, pritisnil je	nos	k oknu in je iztegnil jezik.Metka se je nasmehnila	A
Metki se je zdelo, da se je bil zganil dolgi	nos.	”V ponedeljek nastopi, mlada je še in neumna	A
so se zdele zeló neredne in samovoljne; mehki	nos	se je nagibal precej globoko na desno stran	A
so mu tekle iz oči, in vsa kri mu je prišla v	nos.	Poštar se je stresal od smeha; trkal je doktorja	A
njen obraz je bil droban, ozek in zelo bel,	nos	je bil tenak kakor mrličev.Na klopi je ležal	A
ljudem, ki kradejo prepričanja: -- kakšen zavihan	nos,	kakšne lokave oči!...“	A
najmanjše bradavice; nasprotno, -- celó njihov	nos	je bil jako majhen.In kljub temu so se dokopali	A
žalostno, notar pa je trenil z očesom ter namrgodil	nos,	kakor da bi si mislil: ”Kaj me briga!Naj smrdi	A
voz ni njegov! Mel si je oči vščipnil se je v	nos	- ne niso sanje! »Kod pa si hodil, Marko	A
Pozna me; zlodej vzemi babo! Še niže na	nos	je potisnil klobuk in se ni ozrl. »Marko	A
ko reflektirajo v nji zlati sončni žarki ...;	nos	je na lahko upognjen, kakor bi radoveden poslušal	A
imel natovorjene cele tri Mazinčke; k večjemu	nos	bi malo nagajal, ker je strašansko velik ...Ko	A
ruto, táko da se je videl izza nje samo koščeni	nos.	Svetilke so gorele klavrno; razsvetljevale so	A
ljudi, ki nimajo krova. Izpod klobuka je gledal	nos,	kakršnega nisem videl še nikoli; čudno dolg	A
životu, ali najbolj neokreten je bil njegov	nos.	Dolg je bil in mehak in se je nalahko zazibal	A
pritajeno; ugledali so ga bili, tudi njegov	nos	so bili ugledali in njegove mlade misli.	A
opazil strahoma, kako dolg in neokreten mu je	nos.	Ugledal ga je hkrati od obeh strani, prijel ga	A
najrajši bi si bil zakril z robcem neokretni	nos.	In iz tiste žalosti, ki je je bilo takrat njegovo	A
porajal neznosen čut. Zdelo se mu je, da mu	nos	raste, raste neprestano; napolnil je že vse	A
samo zategadelj, da je izrastel iz njega silen	nos.	Izrastel je in je rastel, sam svoje življenje	A
Dosegel je. * Vso dušo mu je napolnil	nos,	tisto dušo, ki je bila prej vesel dom čudnih	A
sanj in rad bi jih časih priklical nazaj; toda	nos	je bil med njimi in med otožnim življenjem,	A
klobuk na čelo, čisto nehote se je prijel za	nos	ter je pobegnil. Grenkoba se je bila razlila	A
je izkazalo, da ima eno oko stekleno ... Da bi	nos	vsaj ne bil sredi obraza, ko ga človek takoj	A
Tudi človeka je narisal, ki je imel zelo dolg	nos,	na koncu preklan na dvoje.In še druge stvari	A
posebno zategadelj, ker ji je ugajal njegov	nos.	Sedela sta mnogokdaj na klopi v tihi krčmi,	A
brada je poganjala; redke, rumene kocine. In	nos	je rastel, zardeval je že pomalo; oči pa so	A
koraki, ustnice so se muzale, zibal se je dolgi	nos.	”Saj dovolite, da prisedem?“	A
uboštvo in druge nadloge, ki jim gleda znad nosa v	nos	in se jim torej za silo še brani.Zalezli so	A
bila rdeča tudi lica, zdaj je bil rdeč samo še	nos	in oči niso bile motne zaradi vina, temveč zaradi	A
ki je imela zelo droben, okrogel, živordeč	nos,	bradavici podoben; na tej bradavici so sloneli	A
mižé, v naglih, kratkih požirkih. Bradavičji	nos	se je zasvetil, usta so se zasmejala široko	A
izza nje, kakor mramornat kip izza drevja. Ali	nos,	- moj Bog, - samo za pol centimetra naj bi se	A
čisto beli, veliki in malo v stran potisnjeni	nos.	To je bil Prosén slavnostni govornik.	A
Ko sem ležal na postelji, obraz siv in upal,	nos	tenek, čelo svetlo in potno, a roke velike,	A
bo vse zapil, in se je bahal z bankovci, pod	nos	jih kazal ljudem.No, grem, in gledam na to stran	A
bankovce, tišči jih v pesti in jih nam kaže pod	nos.	Nato sede pijan, zadremlje, roko pa iztegne po	A
in neverjeten način, da si je gladko odrezal	nos.	”Ali bi šel za pogrebca, Andrejaž?“	A
po nizkem čelu; mali, zavihani, temno rdeči	nos	gleda nekako sramežljivo iz napihnjenih, mozoljčastih	A
veselo zasmejal, če bi ji stopil naravnost pred	nos.	To je bil on, zdaj pa si misli filistra!«	A
mislil doseči, tolsto luno prijemati za tolsti	nos!	Po blatu bi moral capati z zevajočimi čevlji	A
očí ležé globoko v velíkih, temnih kotánjah.	Nos	je tenek in oster, a nosníci sta neprimerno	A
navzgor, le po ravni, varni poti in vodi ljudi za	nos.	Že je znan in priznan, že je merodajalen - in	A
mislim na svoje lase, na svojo brado, na svoj	nos;	smrt je v njih, neobčutena in neopažena, kakor	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani