Njegov obraz je izražal globoko žalost; brki so se mu ščetinili, stresel se je zdaj pa zdaj z glavo in mrmral par besed o Ibsenovi psihiatriji. Poleg sebe je imel mladega, črnolasega študenta z zeló površnim in brezbarvnim obrazom, na katerem bi vzbujal pozornost samo nos; -- držal se je namreč takó nerodno in v zadregi, kakor bi ne spadal tja. Študent se je tiščal z dlanmí na senca, vrtil oči in vzdihoval: ”Jejzes, Jejzes, Jejzes!“