nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Kako se je useknil Peter Mozolec/Črtice 1915-1918, poved v sobesedilu:
Ali pod strupenimi, dušečimi soparicami, ki zastirajo tvoje ubogo srce in se ga brez usmiljenja ovijajo zmerom tesneje, tam čisto na dnu leži solza, ki je nihče ne vidi, biser živožareč, sad tvojih bolečin in povračilo zanje; nihče je ne vidi, te skrite solze, tvojega poslednjega bogastva; toda nekoč, morda je že blizu tista ura, se vzdigne sunkoma iz globočine, plane do grla, en krik, ljudje bodo vztrepetali v sanjah, in konec.
Priškornjal je v kavarno vojak ter je s svojim lopatastim korakom vzdramil vse hkrati: natakarico, ki je stojé dremala za mizo, uradnika, ki si je prestrašen snel naočnike ter si jih nataknil višje na mehki nos, in študenta, ki je lenobno vzdignil z zofe noge ter jih postavil na tla tako leseno, kakor da bi ne bile njegove. Vojak je ropotaje premaknil par stolov, predno je sedel, koj nato je vstal, stopil k dolgi mizi, kjer so ležali časopisi, razmetal jih je na vse strani ter se vrnil k svojemu stolu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani