Koleselj je zavil na tihi kolovoz, na polje, v dišeči predvečerni mrak. Celo strmi Kóren je že ugasnil, od vseh hribov in božjih potov se je povrnila luč na nebo in se je razlila tam v prelepo zarjo. Alešu se je storilo mehko pri srcu, ko se je razgledaval po svojih zorečih lehah, po prostranih senožetih in zelenih lokah.