nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Balada o trobenti in oblaku, poved v sobesedilu:
Toda tisti hip, ko je s praga gledal za Lužnikovim Martinom in njegovimi hudičevimi krotami, ki so odhajali po zasneženem kolniku, in je sklenil, da bo šel takoj v Robe in da se bo tam spoprijel z njimi, tisti hip mu je odleglo. Mrzli kamen je izginil iz droba in kar na mah je bil ves lahek in prožen, zdrav in krepak, tudi v srcu veder, a nekam čuden - spremenjen. In vse okrog njega je bilo tako lepo, tako svetlo in slovesno, kakor je bilo samo enkrat v njegovem dolgem življenju, v tistih davnih mladih letih, ko je bila strašna povodenj odnesla vse brvi in mostove in tudi nekaj privodnih hiš, on pa je sklenil, da mora takoj pogledati, kaj je s Tilčko; naglo je zbil tri hrastove hlode in se brez premisleka predal narasli, podivjani reki; vedel je, da ga bo zaneslo v Zasekarjeve čeri, toda v srcu je dobro čutil, da jih bo srečno minil in da bo pri Usadarjevem produ pristal na drugem bregu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani