Strmo skalovje nad bleskom safirnega morja in nad čokoladnimi oblinami deklet, ki sta kakor vili na peščenem zatišju med skalami. In ni znal premagati svoje prešernosti in zalučal je kamen, da je zletel v širokem loku in čofnil v vodo tik ob produ; vili sta se zdrznili in zbežali po divji obali. Vse so bile njegove, a vendar ni vedel za naslov nobene; ko pa je bil slabe volje, je sedèl na pletenem stolu pred kavarno in nobeni se ni posrečilo, da bi ga pregovorila, razen eni, ki je tako dolgo šepetala in mu prigovarjala, da je vstal in sta šla skupaj.