Dovolj je še krvi v mojih žilah; če bi bilo treba, premeril bi tisto pot še enkrat, prelil še enkrat tisto kri!...
Gledal je preko ravni, v soncu okópane: tam daleč iz gozda, v sončno meglo zavitega, v burji šumečega, je izvirala steza, spuščala se je v doline, vzpenjala se je v hribe, grapava, kamenita; lepe rdeče rože so rasle izpod kamnov. Širila se je steza, trnjeva meja se je razmaknila, široka bela cesta se je izlila v ravan...