Že davno pa si je bil iz skrivnostnega šepetanja svojih tovarišev sestavil grozno vest in ta vest mu je pezila danes na temnega duha z vso svojo težo, in to ravno zategadelj, ker se je bližal kraju, kjer je nekdaj ena mati dojila njega, ali tudi onega, ki je zdaj Boga preklinjal in vero svoje porodnice. Stopivšemu iz gozda, so se razprostirali pred njim zeleni travniki v luninem svitu in že je ugledal koče po holmu, za katerim se je kazal stolp domače cerkve. Sovraštvo ni bilo pozabljeno, a vendar je razprostrl roke ter vzkliknil: »Sveti Materi božji bodi hvala, da te še enkrat zrem, vas domača!«