V zvoniku oddaljene župnijske cerkve je menda pravkar bilo polnoči. Naenkrat se je deček z nepopisno grozo spomnil, da leži čisto sam v nekdanji Anini sobi, iz katere je bila nesrečna deklica pred mnogimi leti odhitela svojemu nedoumljivemu koncu naproti ... Spet se je zaslišalo rahlo trkanje, ki pa je takoj prestalo.