Peter (1.401-1.500)

kobila je bila že stara. In tedaj je prišel	Peter	po blatni cesti.Zavit je bil v suknjo, ki mu	A
- ”No,	Peter,	kaj boš pa zdaj?“ ”Kaj bi neki?	A
tobak in nato je dejal: ”Za gospoda nisi,	Peter	...Poznal sem fanta, ki ti je bil podoben.	A
veliko cesto in je bila vas že za njima, se je	Peter	ozrl.Sredi prostrane ravni je ležala vas, nizek	A
je samevala za hišo gruča jablan. Ozrl se je	Peter	in storilo se mu je težko pri srcu.Zavzdihnil	A
potuhnjeno in ki ne bo dobro storil!“ si je mislil	Peter,	zraven pa se je čudil, zakaj zdelo se mu je	A
Nikjer že ni bilo vasi; če se je ozrl, je videl	Peter	tam daleč samo še nekaj belega, ki se je potapljalo	A
človek, njegov glas je globok in osoren. Ali	Peter	se ni nič bal; mnogo je že videl na dolgem svojem	A
ni bilo ne kraja ne konca. Razžalostil se je	Peter	in ko se je razžalostil, se je izpremenila vsa	A
že je pršilo in izpreletel ga je mraz ...	Peter	si je pomel oči ter se je ozrl naokoli - razprostirala	A
noč se je naredilo peklensko vreme. Takrat,	Peter,	je umrla tvoja mati ...“ Večer je bil takrat	A
ni vzdramila. Ob tistem času, ko se je rodil	Peter,	pa se je odprlo okence tam v lepi beli hiši	A
- Kam te vodi cesta? - je premišljeval	Peter.	- Ali zmerom naprej po blatni cesti, skozi dež	A
in je ugasnilo in bela roka je zaprla okno.	Peter	je gledal s sanjajočimi očmi; gledal je še in	A
okrogle oči so gledale prijazno. ”Le naprej,	Peter,	zdaj si naš; nič se ne boj, Peter!“ Prijel	A
Le naprej, Peter, zdaj si naš; nič se ne boj,	Peter!	“ Prijel ga je za roko in ga je peljal v sobo	A
Pljunil je, sedel na voz ter švrknil po kobili.	Peter	je sedel za mizo, tudi varuh je sedel, oprl	A
Petru v obraz s smehljajočimi očmi. ”Torej	Peter	ti je ime.Jaz pa sem tvoj sorodnik, reci mi	A
Ali ti je prav tako?“ ”Prav!“ je odgovoril	Peter	in neprijetno mu je bilo.”Pijan je!“ si je mislil	A
/ stran 207 . / ”Zdaj pa natanko poslušaj,	Peter,	da boš vedel, pri čem da si.Tvoja teta, Bog	A
Ali razumeš?“ ”Razumem!“ je odgovoril	Peter	in zmerom bolj strah ga je bilo strica.Rad bi	A
Če ti je preveč, tak povej!“	Peter	je odkimal. ”Za obleko in druge potrebe pa	A
... Poglej,	Peter,	skozi okno: tam prihaja tvoja nova gospodinja	A
ustnice in spet se je zazibal okrogli podbradek.	Peter	je pogledal skozi okno.Tam je prihajala ogromna	A
solze so ji stopile v oči. ”Ali ti je res	Peter	ime?“ ”Res!“ je odgovoril Peter in se je	A
Ali ti je res Peter ime?“ ”Res!“ je odgovoril	Peter	in se je čudil. ”Kako grdo ime!	A
lep in dober otrok je bil ... Ampak ti si lačen,	Peter	... jaz bi ti rekla rajša Pavel, čeprav je bil	A
ti rekla rajša Pavel, čeprav je bil tudi sv.	Peter	velik svetnik ...“ ”Dàj, dàj, Mici, napravi	A
veliko boš še porabil obleke! ... No, vstani,	Peter,	pokažem ti, kje boš spal...“ Petru je bilo	A
nebo nikoli ne bo zjasnilo. ”Saj nisi pijan,	Peter!	Pokonci se drži pa krepko stopaj!	A
zdaj se lepo sezuj in sleci suknjo, ti romarski	Peter!	“ Gospodar je šel in je prislonil duri; Peter	A
Peter!“ Gospodar je šel in je prislonil duri;	Peter	pa je stal nepremično, z upognjeno glavo, roko	A
razpelo, pod razpelom pa je visel velik molek. In	Peter	ni vedel, kako se mu je zgodilo: izpreletelo	A
drobni koraki, duri so se odprle na stežaj in	Peter	se je ves stresel, zasvetilo in zameglilo se	A
Poglej mi naravnost v obraz!“	Peter	je zardel, ali pogledal je bistro s široko odprtimi	A
odprtimi blestečimi očmi. ”Midva bova prijatelja,	Peter!	“ Zunaj je zarezalo z nožem po steklu in Peter	A
Peter!“ Zunaj je zarezalo z nožem po steklu in	Peter	je ostal sam. Lepo veselje mu je prišlo v	A
mesto samo in ga je ljubeznivo posetilo. In	Peter	mu je bil zelo hvaležen, ko se mu je ozrl v	A
obraz s široko odprtimi blestečimi očmi. ”	Peter!	“ Gospodinja je nosila kosilo na mizo, gospodar	A
... Kako je sestradan!“	Peter	je strahoma odložil žlico. ”No, le jej, zato	A
... Jaz mislim, da bo križ s tabo.“	Peter	se je ozrl na Olgo in bilo mu je dobro.Ali opazil	A
rdečica na licih ni bila več tako gorka. In	Peter	je bil vesel, da je bilo tako. Po kosilu	A
bilo domu do večera; hodila je v mesto šivat.	Peter	je stal v sobi ob oknu; sonce je svetilo na	A
ulico, tudi sonce ni svetilo več. Nato se je	Peter	napravil, da bi šel v mesto.In šel je preko	A
si se rodil?“ ”Jutri pojdem!“ si je mislil	Peter.	”Ne morem še tako brž na dolga pota in tako sam	A
straneh. In po najširših stopnicah se je napotil	Peter	navzgor. Prišel je v prvo nadstropje in tam	A
stopnicah dol in mimogrede ga je prijela za uho.	Peter	se je stresel, ozrl se je za njo in je hitel	A
pipe ter pljuje preko ceste. Veselo je hodil	Peter,	hodil je ter je postal pred durmi, ki so bile	A
in izpod fesa so gledali razmršeni lasje.	Peter	je stal in je gledal. Polagoma se je obračala	A
”Čegav pa si ti, fant?“ ”Jaz sem	Peter	Novljan,“ je odgovoril Peter mirno. ”Če si	A
fant?“ ”Jaz sem Peter Novljan,“ je odgovoril	Peter	mirno. ”Če si Peter Novljan, pa malo potrpi	A
Novljan,“ je odgovoril Peter mirno. ”Če si	Peter	Novljan, pa malo potrpi, bova skupaj kosila	A
na tak način v to hišo? Prebivavci te hiše, o	Peter,	ne kosijo nikoli opoldne.Ne morda, da bi trpeli	A
in prijeten duh se je razprostrl po izbi.	Peter	je zapazil, da je bila izba skoro čisto prazna	A
hočeš, pa jej!“ Ponudil mu je nizek zaboj in	Peter	je sedel. ”Jaz se pišem Jakob Mrva in sem	A
na telesu ... Zdaj sva pokosila in tako zbogom,	Peter	Novljan.Po kosilu rad malo zaspim in kadar spim	A
zakaj razgovarjam se v sanjah le redkokdaj.“	Peter	je šel in je nadaljeval svojo pot.Dolgi in tihi	A
”Kdo me moti?“	Peter	se je prestrašil, ali stal je kakor vkovan.	A
kakor vkovan. . / . / stran 215 . / ”Jaz sem	Peter	Novljan.“ ”Torej pridi notri, ali pa ostani	A
notri, ali pa ostani zunaj, samo duri zapri!“	Peter	je ostal v izbi in je zaprl duri. ”Ne maram	A
prišel?“ ”V tej hiši stanujem,“ je odgovoril	Peter	in sram ga je bilo. Starec je zakašljal;	A
bil izgubljen že ob rojstvu. Samo to me jezi,	Peter	Novljan, da sem izgubil stavo.“ ”Kakšno stavo	A
Starec je zakašljal in se je obrnil v steno,	Peter	pa je šel in je pogledal v sosednjo izbo.Duri	A
je bil nameril dolgo sulico v zmajevo žrelo.	Peter	je stopil k postelji in si je ogledoval knjige	A
Prešernove Pesmi, stara in zelo obrabljena knjiga.	Peter	je bral, nato je sedel na posteljo, lica so	A
daleč in je ne doseže nikoli. Zasvetilo se je in	Peter	je ugledal skozi otožnih verzov poluprozorni	A
jesenska ravan ... Mrak je bil legel v izbo;	Peter	je stopil v vežo in v veži je bila noč.Obrnil	A
bile in čisto temne in ko so nehale, je stal	Peter	kakor na prostranem trgu.Tam ni bilo stopnic	A
kakor žarki iz gloriole. Bilo je svetlejše,	Peter	pa ni vedel, odkod je prihajala tista bleda	A
v večnost!“ Stopnic je bilo mahoma konec in	Peter	se je začudil, ko je stal na istem mestu, odkoder	A
drugače, da zaspim na mostovžu,“ je premišljeval	Peter.	”Samo, da bi pripraven prostor dobil!“	A
v suknjo, gorák robec okoli vrata, je sedel	Peter	za mizo pred svetilko.Mraz je bilo v sobi, tam	A
je takoj zaspal. Tedaj se je odpravil tudi	Peter,	zakaj v sobi je bil dušljiv in težak vzduh	A
in tedaj sta sedla k peči, Olga na posteljo,	Peter	na nizek stolec pred njenimi nogami. Zunaj	A
jo ugledal ob oknu ...“ ”Ali se ti ni sanjalo,	Peter?	“ ”Nič se mi ni sanjalo ... in vam je bila čisto	A
ki je kipela iz peči. ”Kako si ti smešen,	Peter,	kadar si tako resen!“ Zasmejala se je in	A
sklonila ter ga pobožala z dlanjo po obrazu.	Peter	se je umeknil in sram ga je bilo. ”Nič se	A
je bilo. ”Nič se ne boj, saj te imam rada,	Peter!	... Ali se več ne spominjaš, kaj si mi obljubil	A
Ali se več ne spominjaš, kaj si mi obljubil?“	Peter	se je ozrl nanjo boječe z vlažnimi očmi, nato	A
kakor v rdečem ognju. ”Zakaj si to prečrtal,	Peter?	“ -	A
njene oči so bile velike in resne. ”Ubožec,	Peter!	“ Ali nato ga je prijela z obema rokama za	A
naravnost na ustnice. . / . / stran 222 . /	Peter	je bil zatisnil oči; ko že ni čutil več toplih	A
mu je položila roke na rame. ”Bodi priden,	Peter,	ti ubogi fant!“ Vstal je kakor v sanjah,	A
Zdavnaj je bilo in Bog vedi, če je bilo, ali	Peter	se je spominjal, kaj je ljubezen.Po licih ga	A
poleg starca, ki je umiral in ni mogel umreti.	Peter	ga je spoštoval brezkončno in želel je zmerom	A
rdeče in zelo košate. . / . / stran 223 . /	Peter	je bral pri njem knjige; vsevprek, kar je ležalo	A
suknji, ovratnik zavihan, noge zavite v plahto.	Peter	ga ni prašal ne po domu, ne po očetu in tudi	A
vedi odkod in da je razcapanec in vagabund.	Peter	pa ga je ljubil in grenko mu je bilo pri srcu	A
so bile njegove besede hladne in neresnične.	Peter	mu je gledal v obraz in žal mu je bilo, rad	A
Pavlov obraz in čisto upal. ”Ali greš z mano,	Peter?	“ Glas mu je bil hripav, prisiljeno vesel	A
”Lepo je zunaj, pojdiva se izprehajat!“	Peter	se je ozrl na Olgo. ”Le pojdi, strica še	A
prisiljeno miren in žalosten je bil njen obraz.	Peter	je oblekel suknjo in šla sta.Visok sneg je bil	A
v stran, gazil je izcela. ”Ali bi se kepal,	Peter?	“ ”Dajva se!“	A
privihal ovratnik. ”Dovolj je; zapni si suknjo,	Peter,	da se ne prehladiš!“ In šel je z urnimi koraki	A
razhojeni poti, glavo sklonjeno, roke v suknji.	Peter	je hitel za njim. Prišla sta do krčme, pred	A
”Ali imaš rad rdečelaske?“	Peter	mu je pogledal v obraz in se je čudil. ”Poglej	A
kako težko in žalostno je meni pri srcu!“	Peter	se je stresel; tudi njemu je bilo težko in žalostno	A
podrgnil s palcem okoli vratu. ”Zakaj?“ je vprašal	Peter	resno.Strnil je bil obrvi in stisnil ustnice	A
to je vse, in naj bo cilj kakršenkoli ...“	Peter	je zapazil, kako so se prijatelju oči meglile	A
imaš rad Olgo?“ ”Rad jo imam,“ je odgovoril	Peter.	”Ali ona ni za naju, to ti povem!	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani