Peter (1.301-1.400)

POET	PETER	V prvem nadstropju, tik pod menoj, stanuje	A
plane nenadoma in pravi: ‚Samo trenotek potrpi,	Peter;	mleko bo zavrelo; takoj se vrnem!‘Lahko si mislite	A
se je ta publikum zasmejal in je rekel: Glej,	Peter,	glej -- muha na svetilki, muha v novembru!-	A
trenotku, ko se je širilo moje srce -- glej,	Peter,	glej, muha na svetilki, muha v novembru!“	A
zdelo se mi je, da mi razžene prsa. ”Gospod	Peter	Smuk ... ali ne veste morda, če ne stanuje v tej	A
PRIJATELJ	PETER	Ni se dalo pričakovati ničesar drugega.Resnica	A
pridobiti rešpekt. Temu mojemu sošolcu je bilo ime	Peter,	- in danes je posetil Rétovje kot visok dostojanstvenik	A
RAZBOJNIK	PETER	I Poslanec greha, evangelist nečistost	A
nikomur poznan, ne po imenu, ne po licu. Samo	Peter,	je rekel, da je; drugega nič.Odkod, počemu in	A
In so se zamislili.	Peter,	je rekel, da mu je ime, in da je pisar. Ker	A
izpovedal, ni verjel izmed vseh nobeden, ne da je	Peter,	in ne da je pisar. ”Tat je, zaklepajte duri	A
. / stran 77 . / Na tistem stolu je sedel	Peter,	potepuh; učitelj Šviligoj je videl samo njegove	A
domovanje. Tako je živel in se ščeperil pisar	Peter,	kakor se ni ščeperil in ni živel sam župan.	A
koleselj in redil konja; časih si je izmislil	Peter	in je vzdramil opolnoči vso županovo hišo in	A
če bi pohujšanja ne bilo zraven. Ni se vozil	Peter	sam, temveč ciganka se je vozila z njim.V pisane	A
vrnila v nemirnih sanjah. Sčasoma pa se je	Peter	najbrž naveličal samotne kolibe in si je zaželel	A
naprodaj, kupil pa je nihče ni, ker je strašilo.	Peter	jo je kupil in se je takoj preselil.Iz Ljubljane	A
držal vajeti, ko se je kobalil z voza. Kajti	Peter	se je redil močno in urno, že ves trebušen je	A
in urno, že ves trebušen je bil. Redil se je	Peter,	dolina šentflorjanska pa je hujšala. Županov	A
več v dolini, komaj še nekaj srebra. Pisar	Peter	je trosil, zapravljal in frečkal na tako brezmiseln	A
ponižno in je čakal strahoma in je poslušal. ”	Peter,	graščak, vabi na svatbo.Farja ni treba, bomo	A
“ Tako lepo in prijazno je sprejel graščak	Peter	svoje goste. Ko so stopili v veliko izbo, se	A
in vendar je veliko moje kesanje!“ Graščak	Peter,	prijazni, rdeči, je odpiral steklenice, nalival	A
vzradostila svoje svate, je plesala pred njimi,	Peter	pa je brenkal na mandolino. O čudež!	A
in podbradki niso viseli nič več. ”Graščak	Peter,	zdravje tebi!Veliko smo ti delali krivice, tudi	A
spoštljivostjo, kakor bi bilo potreba. Ampak,	Peter,	nocoj je večer preimeniten za dolino šentflorjansko	A
pozabljeno nocoj in na vse večne čase! Na moje srce,	Peter!	“ In Peter, graščak, je stopil in se je razjokal	A
Na moje srce, Peter!“ In	Peter,	graščak, je stopil in se je razjokal na prsih	A
vzdignil se je in se je zamajal. ”Pa še z menoj,	Peter,	pa še z menoj, ti kujon prekanjeni!“ ”Molči	A
graščaku. ”Je že res!“ se je zasmejal graščak	Peter	in je vstal. ”Marina Aškenaze!“ je rekel	A
Biljčani pa so rekli: ”Sveti Janez, ali sveti	Peter,	nobeden človek na svetu in nobeden svetnik v	A
zdaj z njim?“ je prašal fant, moj prijatelj	Peter;	solzé so bile v njegovih očeh, bos, ubog in	A
in sva se napotila naravnost proti župnišču.	Peter	je ostal zunaj pred ograjo, ker si ni upal dalje	A
vrnil na ulico. ”Brez zvonjenja?“ je vprašal	Peter.	”Brez zvonjenja.“	A
vsega!“ Tiho sva šla dalje, nenadoma pa je	Peter	postal in oči so se mu zasvetile.Čudno se mi	A
Zakopati ga bo treba, ker je naš brat!“ je zamrmral	Peter.	Napotila sva se k županu; Peter je ostal	A
je zamrmral Peter. Napotila sva se k županu;	Peter	je ostal na cesti, jaz sem stopil v vežo.	A
sem stopil na ulico. ”Midva ga bova pokopala,	Peter,	midva sama!Zvonila mu bova in pela mu bova pesmi	A
Saj ni njegov brat!“	Peter	mi je pogledal v oči, napol vprašujoč, napol	A
rezki, bleščeči beloti. Očitno je bilo, da je	Peter	veliko mislil, zakaj izpregovoril je nenadoma	A
z visokim zidom obzidane, trdnjavi podobne.	Peter	je ostal za zidom. Preko vrta, preko prostranega	A
Ali mu bo naročila velik pogreb?“ je prašal	Peter	za zidom in zdelo se mi je čudno, da je bil	A
”Ali je plačal zadnji bajok?“	Peter	je pomislil: ”Ne, ni ga plačal!“	A
”Ne, ni ga plačal!“ ”Teci,	Peter,	teci, in plačaj bajok!“ Peter je tekel in	A
”Teci, Peter, teci, in plačaj bajok!“	Peter	je tekel in se je takoj vrnil. ”Kaj je rekla	A
”Danke!“ ”Zatorej,	Peter,	pojdeva zdaj naravnost k njemu. Plačala sva	A
grmovje in sva stopila v brlog. ”Ali imaš svečo,	Peter?	“ ”On sam jih je imel; tam so v culi, pod	A
Kako čudno se mi zdi, kakor sanje!“ je šepetal	Peter	in je strmel kakor učaran mrtvecu v obraz.”Tam	A
tisti daljni svet. Hladno je bilo v brlogu;	Peter	je vztrepetal in se je stisnil k meni. ”Ali	A
in se je stisnil k meni. ”Ali ti je mraz,	Peter?	Ná suknjo, ogrni se!“ ”Ni mi mraz.	A
spati, da bi se zdramil ...“ ”Ne boš spal sam,	Peter	... tudi k tebi bo prišel prijatelj, prižgal bo	A
velikimi očmi mrtvecu v sivi obraz. ”Glej,	Peter,	sveča dogoreva in bo kmalu utonila v blatu.	A
in vse misli so nenadoma izginile. III	Peter	je slonel ob moji rami, vztrepetal je časih	A
me je objel okoli vratu. ”Kaj te je strah,	Peter?	“ ”Tudi jaz, prijatelj, tudi jaz ...“	A
pritisnil lice na moje prsi. ”Zdaj prižgi svečo,	Peter,	zdaj je čas.Pozno je že, polnočí je že morda	A
Prižgi svečo!“	Peter	je vstal, prižgal je svečo in jo je postavil	A
postavil k zglavju mrtveca. ”In zdaj stopi tja,	Peter,	vzdigni mu glavo, odveži culo in vzemi tiste	A
glavo, odveži culo in vzemi tiste papirje ...“	Peter	je vzdignil mrtvecu glavo, odvil je culo in	A
culo mrtvo težko glavo. ”In zdaj sedi k meni,	Peter,	in se nasloni ob mojo ramo!Sveča gorí, ne bo	A
gorí, ne bo ti dolgčas in ne bo te strah ...“ ”	Peter,	spoštuj te papirje, kakor so umazani in posvaljkani	A
lažnivem Kljukcu ... Toda napisal je nekaj drugega,	Peter!	... Midva, ki sva njegova brata, lahko bereva to	A
zame in zate. Ni vedel, koliko nas je ...“	Peter	je vztrepetal in me je objel z obema rokama	A
”In ti ukazuje! - Poslušaj,	Peter,	prej pa vzemi svečo in jo pomakni bliže, na	A
- ”Kako ti je všeč,	Peter,	to pisanje?“ ”Ne beri dalje!“	A
- ”Ta papir je pri kraju,	Peter!	Ali bi poslušal dalje?	A
- ”Kaj misliš,	Peter,	ali je bil tat in razbojnik?“ ”Ni bil.“	A
”Ni bil.“ ”Ne smeš tako govoriti,	Peter,	godilo se ti bo slabo na tem in na onem svetu	A
imenitno vprašanje. - ”Kaj bi mu ti odgovoril,	Peter?	“ ”Obsojen je bil!“	A
- ”Snoči je mislil nanj!“ je izpregovoril	Peter.	”Spominjal se je na tiste velike oči, ki	A
- ”Glej,	Peter,	druga sveča dogoreva, zunaj pa se daní in megla	A
- ”Zmotil se je,	Peter,	in ni videl tvojih solz!“ Slonel je ob meni	A
Umolknil je. ”Do konca izpregovori,	Peter,	in nič te ne bodi sram!“ ”Že ena sama solza	A
torej zmotil v poglavitni stvari. Toda verjemi,	Peter,	lažje mu je, ker se je zmotil in strašno bi	A
je bilo mirno njegovo srce; blagor mu!“ Tudi	Peter	je strmel na njegov obraz. ”Pomisli: zdelo	A
jezera. . / . / stran 188 . / IV ”Pojdiva,	Peter,	da poiščeva pogrebcev!“ In nastopila sva	A
čez plot!“ ”Kaj jim je storil?“ je vzdihnil	Peter	in njegove očí, od prečute nočí zatekle, so	A
prečute nočí zatekle, so se orosile. ”Ne vzdihuj,	Peter!	Zdaj veš, kaj jim je storil!“	A
k Andrejažu. ”Čemu k Andrejažu?“ je prašal	Peter	zlovoljen. ”Zato ker je Andrejaž izmed vseh	A
zdaj. ”Če bi rekla še Žabarju?“ se je domislil	Peter.	Zavila sva v klanec; visoko nad vasjó, vrhu	A
bilo prav, da sva vabila Žabarja!“ je opomnil	Peter	v skrbeh. ”Saj ni treba, da bi hodili mimo	A
”Nikar ne reci, kdo bo nosil!“ je zašepetal	Peter.	”Ni treba, da bi se smejal.“	A
malim zvonom bi malo zaklenkali!“ je zaklical	Peter.	”Še s kravjim zvoncem ne!“ je odgovoril župnik	A
molila še očenaš za tistega potepuha!“ je rekel	Peter,	ko sva stopila na cesto. Dolga je bila pot	A
vrnila v brlog. Položila sva mrtveca v rakev,	Peter	pa je legel na plahto in je takoj zaspal.Ko	A
Toda zdaj sem že pil, zdaj ne pomaga nič!“	Peter	se je stiskal k meni in solze so mu lile po	A
bilo čudno pri srcu. ”Kaj bi ne bilo boljše,	Peter,	če bi ga zagrebla samá, tiho, v mraku, da bi	A
Jakob ... lepo te bomo zakopali!“ je zaklical	Peter	in je jokal. ”Vzdignimo!“	A
”Vzdignimo!“ Vzdignili smo;	Peter	in jaz sva bila premajhna, zato je bila rakev	A
se je zazibala in bi se bila skoro zvrnila,	Peter	se je opotekel. ”Ti prokleti norec ti!“ je	A
so prišli, iz katere veže so hušknili. Tudi	Peter	jih je ugledal in videl sem, kako se je med	A
prešeren smeh. Z zardelim obrazom se je ozrl	Peter	proti meni. ”Bolj je vesel teh paglavcev in	A
govoriti, slišal sem svoje besede kakor iz daljave;	Peter	je slonel ob meni in je zaihtel. V tistem	A
”Kdo je to? Kaj je to?“ je klical	Peter	in je ves trepetal. Potepuhi so stali mirno	A
napotila, v zapuščeni dom. V temi se me je oklenil	Peter,	čisto pred obrazom sem videl njegove velike	A
vstala nemudoma in se je napotila ...“ Zajokal je	Peter,	jokal je dolgo v noč in je obolel.Ko je vstal	A
Prisrčna prijatelja sta bila. Prvemu je bilo ime	Peter,	drugemu Pavel. Peter je bil slok in šibek, ozek	A
bila. Prvemu je bilo ime Peter, drugemu Pavel.	Peter	je bil slok in šibek, ozek v lica in plah v	A
poblesketavala skozi šumeče vejevje večerna zarja.	Peter	je tožil Pavlu o svojih bolečinah: ”Zdi se	A
zvonkobesednega trubadurja, ostane zaljubljeni	Peter,	ki bo slišal ob prvi uri, ob prvi prešerni besedi	A
predpustne noči!“ Tako je pripovedoval ubogi	Peter.	Pavel je verno poslušal, nato je šel k nji še	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani