čudno (301-400)

na srce. »Tukaj me cele dneve in noči tako	čudno	tišči.Ne boli.	A
njegov pobešeni obraz in pri srcu jo je tako	čudno	zgrabilo, da bi najrajši planila k njemu in	A
ustavil na mostu, si pahnil na tilnik svojo	čudno	čepico s svetlim črnim ščitom in ga veselo pobaral	A
Oblasti so prišle do presenetljivega odkritja;	čudno:	kdo je bil glavni krivec pogorele šole:Bernard	A
bilo vredno zlata. Spočetka se mu je zazdelo	čudno,	kako je zašel med te mlade ljudi, katerim bi	A
to, pa ključi na riti, ključi v zadnjem žepu,	čudno,	da je ne motijo, da tako vneto tišči.Kaj, če	A
Zavore spet cvilijo, take zavore, tak avtobus. Ni	čudno,	da kar naprej štrajkajo v tistem njihovem podjetju	A
žival speljuje ta avtobus s postaje. Res ni	čudno,	da štrajkajo.Če te oplazi takale mehanikova	A
kako se koža obeša čez. Mirno se brije in	čudno	lagodje se mu razliva po obrazu.Tukaj ima svoj	A
velikim trebuhom in s tankimi nogami, s tako	čudno	spačenim obrazom, z zmečkano in povaljano, prašno	A
tja do umnega starca, ki bo nenadoma začutil	čudno	nelagodje.Pogledal bo dol, evo, Pavel Vatovic	A
ustnico potisne ven in pihne gor, z glavo napravi	čudno	kretnjo, trzljaj, da se mu lasje lepo poležejo	A
lasje usipljejo na čelo, na oči, in ko s tako	čudno	kretnjo, z nenavadnim trzljajem, s smrtnim krčem	A
prijazen, zbliza pa ob teh dveh gubah postaja	čudno	spačen, nevarni, zahrbtni, skrivnostni Job.	A
strasti, ničesar. Obrazi se pomikajo vzdolž,	čudno	spačeni, zazrti v pokrajine, ki jih ne poznajo	A
ravne in vroče ulice, ko obrazi hodijo mimo	čudno	spačeni, ob času tik pred poldnevom, ko je sonce	A
nenadoma postalo groza lastnega glasu. Tako tuje in	čudno	je odmeval v tem velikem in gluhem prostoru	A
je razpršil. . / . / stran 65 . / Imela je	čudno	velike oči pod očali, podoba iz sanj.Tako sta	A
sanj. Tako sta se nekaj časa gledala, imel je	čudno	velike oči, potlej se je zgodil s telesom popotnika	A
nekam izginila, a tudi njegov glas je zazvenel	čudno	globoko kakor poprej pri telefonu.Nemara ga	A
Kje pa smo.	Čudno,	tudi kri imajo, če jo razmažeš, se pokaže čisto	A
tega ni mogel potrditi, ni mogel mimo misli na	čudno,	spačeno verzijo novodobne pieta iz maja 1945	A
smeje. Smeje se tudi črni moški in Ado v hipu	čudno	spreleti po vsem telesu.To je Gojmir, njen ljubi	A
Pravzaprav podatkov ni bilo malo. Še	čudno,	da ga niso takoj prijeli in malo pikali in bodli	A
Jaz jih nimam.	Čudno,	zelo čudno. Ot ga je pustil sedeti in čakati	A
Jaz jih nimam. Čudno, zelo	čudno.	Ot ga je pustil sedeti in čakati.	A
našo hišo je prišel, da se je začela moja mati	čudno	vesti.Hodila je po gostilnah in se pajdašila	A
stifikacijski postopek zadovoljen. Saj je pravzaprav	čudno,	da doslej na izjavo še ni pristal.Ko pa je priznal	A
besed ga je odvedla za hišo in mu v nekakšni	čudno	zveriženi, z deskami in kamenjem pokriti koči	A
znova premakniti. Spodaj je imela nekakšno	čudno	izboklino in ko ga je spustila in sunkovito	A
ki je že segala v bujno deteljišče z zares	čudno	dolgimi dlakami.Ampak zdaj je bilo že prepozno	A
- Se ti moje ime ne zdi	čudno?	Malce umetelno, kaj, je s stisnjenimi zobmi Adam	A
pokrajini, ki je bila v njem. Zenice so mu	čudno	krožile po zrklih, telo pa so obvladovale notranje	A
hudobca, ki je ljudem storil toliko zlega. In	čudno	migetanje je začutil v koreničevju telesa.	A
- Prav	čudno,	res, je rekel Ot.Ampak mogoče ima prav.	A
prelivala ta živa reka s svojim hrumotom, ki je tako	čudno	zvenel sredi noči v tem mirnem mestu.Nihče ga	A
živim mrtvim človečkom, ki ga je nekaj tako	čudno	potegnilo skupaj, kakšna kemikalija ali kaj	A
poprijele. Možicljev obraz je vzdrhtel in oči so mu	čudno	zaplesale, ko je koža potegnila veke k čelu	A
potegnila veke k čelu in skupaj. Doroteja je s	čudno	oblaznelostjo zavreščala in začela cefrati in	A
in vlačiti tiste lase in tisto glavo, da je	čudno	nihalo in se majalo.Kaj delaš, je vzkliknil	A
bobnelo po prostoru in meščalo možganski svotek v	čudno	zblaznelo motnjavo.Omamično je segal za roko	A
ploskve so obrnjeni gor z razvlečenimi nosovi in	čudno	razpotegnjenimi očmi.Vsi so zbrani.	A
je prebudil, je bilo sonce visoko na nebu. S	čudno	močjo je žgalo sredi ozkega pasu modrega neba	A
Capin, res capin. Ni	čudno,	da so zagnali tak hrup.Strah jih je gnal vkup	A
preteklosti tako negotovo in temno, nejasno in	čudno,	da ni mogel verjeti, ali je res. Nemara pa so	A
žalostnosmešno življenje, vedro in turobno in	čudno	življenje capina, potepuha, berača.Med brcami	A
zravnal in se potlej sklonil čez tiste prazne in	čudno	votle oči Johana Ota, ki so mirno bolščale v	A
trebuhu, nekateri po hrbtu, tolkli so z biči in se	čudno	zvijali.Ti zločinci, sanjači, obsedenci, goljufi	A
Neka davnina, ki vstaja. To noč je imel Anton	čudno	jasne in modre oči.Gledal je vročico in bolezen	A
Dolgo je molčal. Potem je dvignil	čudno	jasne oči, nenadoma čudno razumne oči in spregovoril	A
Potem je dvignil čudno jasne oči, nenadoma	čudno	razumne oči in spregovoril s tako čistim glasom	A
je zazdelo, da ni več poti, da se ozke ulice	čudno	križajo in mešajo, da so prehodi vsi enaki,	A
v vsej glavi žgalo in na temenu, pod lasmi,	čudno	ščemelo. Še pozneje, ko so ga spravili v večji	A
usta in skušal je spregovoriti, pa je bilo le	čudno	bebljanje, neznana govorica mutca.Tako je bilo	A
Kapitan je bil miren. To je pa res	čudno	morje, je rekel.Zdaj nihče ni vedel odgovora	A
malopridni mohamedanski trgovci in vse je bilo	čudno	in neznano in novo in sanjsko. Za en sam	A
Simonu se je nekaj lomilo, vleklo ga je skup in	čudno	sovraštvo mu je polnilo prazne oči.Tako krvavo	A
galjot je imel pri tem svoje nedvomne zasluge. Ni	čudno,	neka blaznost se mu je pretakala po telesu,	A
nerazumljivega v njegovem življenju. Le eno je	čudno,	je rekel, čudno je le to, da je zmeda zmeraj	A
njegovem življenju. Le eno je čudno, je rekel,	čudno	je le to, da je zmeda zmeraj večja in da ob	A
zginevajočimi mehurji na mladeničevem obrazu	čudno	znane poteze. So sanje? je rekel, so to sanje	A
Ali vse ali nič. Ampak, ti si	čudno	dobrovoljen capin, je rekel.Kot bi ti uspelo	A
ker nimam opisnega poželenja. Zasliševalec ga	čudno	gleda, zaskrbljeno zmajuje z glavo. Konec	A
živino, zakaj živina se je iz noči v noč bolj	čudno	obnašala, ni se več premikala v svojem znanem	A
škodovati, raje škodovati kakor pomagati. Ali je	čudno,	da so škofje v takem času nekoliko živčni, vsekakor	A
oči, ko sta se pogleda našla, ko je na njenem	čudno	mirnem obrazu od spodaj seval rdeči sij dogorevajočega	A
oblaki, ki so se zbirali nad gorami. Ali je	čudno,	da so se romarjem strahovi plazili v srca?Nikjer	A
med oddaljenim grmenjem zgodnjega jutra sliši	čudno	ječanje, ženske vriske in stokanje, njenih nočnih	A
romarsko palico, ki se zatakne med kamne in kot	čudno	znamenje tam obštrli v zrak.Vsi vejo, da je	A
konjar vzklikal tisto . / . / stran 122 . /	čudno	besedo izza hriba.Slišal je samo konje, ki so	A
skušala je potoniti v sen z mislijo nanj, na	čudno	reč, ki se je prebudila v njej, v telesu in	A
šuštijo črne peroti. . / . / stran 202 . / Ni	čudno,	da se nekatere usode v strašnem nesporazumu	A
tako rekoč polivali z blagoslovljeno vodo, ni	čudno,	da Katarina prav tu z odsotnim, sovražnim in	A
je bila videla na steni cerkve na Visokem, ni	čudno,	da prav tukaj vidi še eno veliko strašno pomoto	A
zakona združena v zaobljubi večne zvestobe, ni	čudno,	da prav nad tem krajem šuštijo temna krila Katarininega	A
pomislil, da bi šel nazaj, pa četudi v tisto	čudno	sodnijo.Toliko sveta je prehodil, da bi naposled	A
pivnici plešejo. Pojdi z mano, je rekla in ga	čudno	pogledala, v njenih očeh je odblisnila meščeva	A
odnesti v sobo za posebej ugledne goste. Ni	čudno,	da uboga Magdalenka tako trpi poleg takšnega	A
da tega ni mogel v celoti dojeti. Zato ni	čudno,	da je bila njegova misel tudi na mulinem hrbtu	A
trebuhom se premika pod njim, a čas je nekako	čudno	zaustavljen. Vivat! zakliče z dvignjeno sabljo	A
jezikom, naposled bodo tvoje vinske oči gledale	čudno,	tvoje srce bo govorilo zmedeno.Vsakršna živalska	A
na pustem kraju nekoliko na levi in opazujejo	čudno	trojko in vidijo in slišijo več, kakor morejo	A
Ljubljani, kjer so imeli gospodje tisto žensko,	čudno	lepo; v jutru, ko je šel mimo cerkve svetega	A
noči, z njimi je bila ženska, blodna ženska s	čudno	odsotnim, na vse pripravljenim pogledom, prizor	A
izpijejo na dušek, v Poljančevi glavi se nekaj	čudno	suče: koga imaš tam za steno? vpraša. -	A
Nazadnje je bila z nekim farjem. Poljanec ga	čudno	pogledal, tako čudno, kakor da bi tista veja	A
nekim farjem. Poljanec ga čudno pogledal, tako	čudno,	kakor da bi tista veja, obtežena s snegom, še	A
hudega, reče hlapec, kakor da bi hotel opravičiti	čudno	vedenje svojega gospodarja, tudi žganja ni navajen	A
veliko mizo. Pojedla je kos mesa, ko je začutila	čudno	slabost in mešanje nekih snovi v želodcu.Z žlico	A
roke, ki pobožajo in se sprimejo in zlepijo,	čudno	ohlapnost je čutila v telesu in vedela je, da	A
je rekel, malo preveč sva ga, meni se tako	čudno	zdi, je rekel, da se bo danes zgodilo nekaj	A
danes zgodilo nekaj hudega. Že pri besedici:	čudno	mi je šlo zadaj po hrbtu gor hladno, pa mogoče	A
Je bilo tako spanje, da je ta bolezen in to	čudno	v prsih?Kaj je krivo, kje je sramotni krivec	A
soseda, na rdečelasega mulca, pa me je precej	čudno	pogledal.Najbrž je mislil, da sem kak buzerant	A
in ona me je čvrsto držala in postalo mi je	čudno	vseeno zastran mojega smrdljivega potu po telesu	A
je, je rekla in videl sem, da so se ji zenice	čudno	širile čez belino oči.Ne vem, kaj je bilo takrat	A
Tišlerica pa sta stikala glavi. Rihard je bil	čudno	živahen mož, četudi so se mu roke tresle, kadar	A
dobro in nepomembno, ves čas enako topo, tako	čudno	nedoločeno in brez vsakega pravega smisla.Ne	A
je bilo tisti dan v meni. Vse je bilo tako	čudno,	ne vem zakaj, ampak spet me je nekaj prijelo	A
vsi so se nekaj pomenkovali. Jaz sem bil spet	čudno	sam med vsemi temi ljudmi, ampak imel sem vsaj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani