čudno (901-1.000)

od maše. . / . / stran 99 . / ”Čudno je, oj	čudno,	da sem tako sirotno sam pod svetim Bogom!Še	A
delil je črne. Soseda je spreletelo mrzlo in	čudno.	”Odkod ta črni piruh?“	A
- Ustna so vroča in razpokana. Najbolj	čudno	ob vsej tej stvari je, da je človek kljub vsem	A
nesrečno misel, da sem ga vzel s seboj v to	čudno	družbo!?-- Očitno je, da se dolgočasi do smrti	A
Kdor me je srečal, ozrl se je za mano. Ni bilo	čudno;	od mojega telesa je ostal samó še okostnik,	A
nasmehnil, sem zapazil še nekaj posebnega. Imel je	čudno	ploščate ustnice, brezkrvne in počez razpokane	A
nikoder. Pač pa sem zaslišal iz daljne daljave	čudno	pesem, ki me je vsega presunila.Bilo je, kakor	A
Jaz mu ne zaupam. Že gleda tako	čudno,	da človeka strese.“ ”Glej, to je pa že preotročj	A
premišljevanje, prične davkar vnovič: ”Meni se	čudno	zdi,“ pravi, ”da vam je ponudil štacuno, ko	A
kakor prej. Nekdaj je imel dela čez glavo, a	čudno,	zdaj se je časih zgodilo, da ni imel kaj v roko	A
katero je pala danes še marsikatera solza.	Čudno!	Vsakdo je pomiloval Vejána, vsakomur se je smilil	A
In danes ga gredo obhajat!	Čudno,	čudno!Preveč si je vzel vso stvar k srcu.	A
In danes ga gredo obhajat! Čudno,	čudno!	Preveč si je vzel vso stvar k srcu.	A
prevelike žalosti in skrbi tako oslabelo, da bi bilo	čudno,	ko bi se bolezen na bolje obrnila.Marijca je	A
ki so bili ravno notri, so ju gledali nekako	čudno	in namigavali drug drugemu. Takoj na Novega	A
Majar! Kakor vidite, je stvar čisto jasna in	čudno	se mi zdi, kaj prav za prav toliko časa ugibate	A
Šentpetrski cesti, pa ni bilo res; grenko in	čudno	se mi je storilo, ko sem ugledal na mizi velike	A
materino roko. Odpiral sem počasi, in čisto	čudno,	veselo in težko mi je bilo pri srcu.Tam so bile	A
bilo dolgčas. Izba je bila hladna, mračna in	čudno	tesna; vse je gledalo temno in neprijazno vanj	A
Mnogoterim častivrednim Slovencem se bo zdelo	čudno,	da pripovedujem take stvari.Ali če pripovedujejo	A
se nisem spomnil. ”Spočetka se ji je zdelo	čudno,	skoraj pregrešno, da je bila iz vsega srca in	A
plah!“ ”Ne, nič me ni strah, le pri srcu mi je	čudno	...Zdelo se mi je, kakor da bi se nekdo potapljal	A
moškim razen z mano?“ Meni pa je bilo tako	čudno	razposajeno pri srcu, da bi se bila zasmejala	A
Pred cerkvijo je stal adjunkt, nasmehnil se je	čudno	in se je globoko odkril.Ozrla sem se v stran	A
mož, pa se je skoro prestrašil. ”Kako si se	čudno	nasmehnila, nevestica!...“ Pogledala sem mu naravnost	A
mladi fant je sedel sključen in je gledal tako	čudno,	kakor da bi mu bilo slabo. ”In otroka ti	A
Zasmejala sem se, iz bridkosti se je porajalo	čudno	veselje.Z ljubeznijo sem gledala po samotni	A
ni povedal; prašala ga bom o priliki ...“ Tako	čudno	mi je bilo pri srcu, pol veselo in pol otožno	A
trepalnice so zakrvavele. Vsi glasovi so spremenjeni,	čudno	kričeči; ne spoznala bi človeka po glasu, če	A
tudi svetilke nisem upihnila. In zdi se mi	čudno,	da nisem storila tisto noč, kar mislim storiti	A
ustnicah in greh je bil zapisan na njih ... Dà,	čudno	se mi zdi: tolikokrat je razžalilo življenje	A
čitati pa nisem mogel, kajti čutil sem nekako	čudno	utrujenost v vseh udih, tako, da sem se le s	A
žena porodila prezgodnjega otroka; tako je bil	čudno	zanič in maloživ, da vso tisto prvo noč še zacvilil	A
”Kaj bi v postelji? Le tako	čudno	mi je časih, kakor da bi kosti ne imela več	A
se z grdim smehom, pozdravila sta ga s tako	čudno	predrznimi očmi, kakor da bi gledala iz blata	A
sedela spodobna družba. Luč je gorela tako	čudno,	da je spremenila vse obraze, postavila jih na	A
Bo, če ima tudi vrag svoje mašnike!	Čudno,	da se žival ne plaši: vso pot se mi zdi, da	A
obožnost. . / . / stran 97 . / Obrazi so si bili	čudno	podobni, kakor iz enega kamna izklesani; iz	A
njo, posebno pred njenimi rokami, ki so bile	čudno	dolge, tenke in spolzke; zdelo se mu je, da	A
s praznimi, suhimi očmi. Vse se mu je zdelo	čudno	tiho, mnogo tišje nego v gozdu.Ta tišina ni	A
gosposko čakali name?“ ga je presunilo tako	čudno,	da se je nasmehnil v svojem strahu. Nikogar	A
se vidi, - ti sumljivi pogledi ... Glej, kako	čudno	se ozira name jurist Poprček ...“ In gospoda	A
zasenčen je bil do vratu. Zmerom se mi je zdelo	čudno,	da se teh prenežnih belih lic ni dotaknil zatohli	A
valil iz nje; tam je bil oder, tam so plesali.	Čudno	razburjeni so bili vsi, hlastni in glasni -	A
211 . / Ko sta se vrnila, sta bila obadva	čudno	vzburjena; težko in hitro sta sopla, oči so	A
nama se ne godi slabo ... samo zdaj se je tako	čudno	zgodilo ...“ Moja nevesta je šla, odprla je	A
umirajoče pesmi je zastokalo glasno in rezko,	čudno	bolesten, glas, kakor krik človeka, ki se je	A
ki mu ni kraja nikjer in ki je človeku tako	čudno	pri srcu, če strmi v njegovo neskončnost in	A
”Ne boš jih nosila!“ Govoril je tako	čudno,	kakor da mu tujec narekuje preko rame. ”Ne	A
resnice; pač so oblike strahotno povečane, nadvse	čudno	pokvečene in skrivenčene, toda resnica le ostane	A
Nobene besede ni rekla, le ustna so se ji	čudno	potegnila in so počrnela. Gospa se je krohotoma	A
tvoj obraz, se mi zdi, je bil drugačen! Kako	čudno	je, da se človek izpremeni kar pred očmi, ob	A
meni daj krajcar!« je rekel fant s počasnim,	čudno	globokim glasom. »Ná krajcar še ti,	A
je za korak in je zaklical s prav počasnim,	čudno	globokim glasom: »Pijanec!«	A
Zgrabilo ga je v prsih, vzdignilo se mu je v grlu,	čudno	kakor nikoli.Zato je Jernej pokleknil pred razpelo	A
visoka vrata in nad vrati cesarskega orla.	Čudno	in sitno je bilo Jerneju, ko je stopil v prostrano	A
so se mu zdeli hudo visoki, hodili so mimo s	čudno	dolgimi koraki, tako kakor švigne senca v kolobarju	A
usmiljenja, toda tako se mu je zdelo, da je Bog	čudno	daleč, da ne slišijo nebesa molitve iz Babilona	A
Pa je stopil nenadoma predenj velik človek v	čudno	pisani obleki, prijel ga je pod pazduho in ga	A
/ Še enkrat ga je pogledal jezični dohtar,	čudno	se je nasmehnil in se je okrenil, da bi šel	A
bližala, druga, v veliki črni copati, je visela	čudno	sključena in je segala tenki zdravi nogi komaj	A
njegovih suhih, izjedenih lic je šinil žarek;	čudno	je bilo, - kakor da bi se bil nasmehnil siv	A
križi; Brigiti je segal molek skoro do nog.	Čudno	je odmevalo po mostovžu - ropot stolov, naporno	A
zgrinjale se skoro preko vse kapelice. Kakor	čudno,	skrivnostno življenje je bilo, ki je živelo	A
»Če zdajle umrje in mi pride povedat!« Malo	čudno	ji je bilo, ali bolj je bila radovednost nego	A
strahu ne. Zgenilo se je kdaj, oglasilo se	čudno	in ves se je preplašil.Temne nevarnosti so prežale	A
je videla Katice obraz, zasmilila se ji je in	čudno	strah jo je bilo.Okrenil se je nenadoma k nji	A
gnusil se ji je anarhist. Kremplji so bili	čudno	zviti, sključeni, glava je bila vsa ranjena	A
oduren je bil obraz grbave Brigite, sivorumen,	čudno	spačen, kakor obraz opice; izzaodeje je gledala	A
silno pestjo, glava je bíla ob tla, ob zid,	čudno	je drsala bolna noga, nič je ni bolelo, mrtva	A
rokami po svojem telesu, po ubogih, tenkih,	čudno	zvitih in skrčenih nogah, po bokih, po komaj	A
ko je sedel pod kostanjem, roko v roki z njo...	Čudno	so se menjale podobe, ginile so in ugašale,	A
pri Brigiti, bled je bil in oči so se svetile	čudno.	Hodil je po sobi kakor pijan, nato je legel	A
bil v njenem srcu tisti večer, ko je doživela	čudno	radost, grozno in lepo obenem. Stanoval je tam	A
poslavljal, vse rdeče so bile njene oči, lica so bila	čudno	pegasta; spremila ga je in ko se je vrnila,	A
toplim, kačjim telesom. Tončki je bilo prvi večer	čudno	- blago ji je bilo in bala se je, umikala.	A
Zgodovinski dogodki se ponavljajo...	Čudno	noč sem preživel takrat.Klatil sem se po mestu	A
revice!“ To razlaganje se mi je zdelo nekam	čudno,	pa vendar ne čisto brez pameti.Vprašal sem ga	A
tisti, ki jih mislim; torej je v meni greh!“	Čudno	se motajo misli v glavi, ne dadó se razvrstiti	A
zares že pripravljen na vislice; še zdaj se mi	čudno	zdi, da nisem bil ob tisti misli kar nič potrt	A
Sem!“ ”No, no!“ je še rekla, nasmehnila se je	čudno	ter je šla v kuhinjo. Zdelo se mi je, da	A
takem metežu, ali v srcu sem občutil nekako	čudno	mehkobnost, da bi bil koj vsem tem krivičnim	A
stisnila sta se médnje. Takrat se je nekaj	čudno	zaobrnilo in prevalilo v meni, sam ne vem kaj	A
Morda pravite, da niso lepi. Ali meni je nekam	čudno	toplo pri srcu, kadar se na samem pogovarjam	A
črne valove, ob spominu na onadva nama je bilo	čudno,	tako milo in bolestno leglo na srce; nevedé	A
bil zablodil v mesto in ne vé ne kod ne kam;	čudno	tihe so, same váse zatopljene; ne glasi se nad	A
najinega voznika. ”Kod pa ste hodili?“ se je	čudno	zarežal pijani voznik. ”Dajte, natakar, prinesit	A
voz. Nogé so jo bolele in v glavi ji je bilo	čudno:	vse se je zibalo in majalo naokoli; če je gledala	A
del ter se pripravlja na velika večna dela.	Čudno	je samó, da je legla na takó nečisto postelj	A
Šviligoju ter izpregovoril znamenite besede: ”Kako	čudno	je človeško življenje!...Danes živí, čisto postranska	A
vznak, zamahnil s klobukom preko mize ter se	čudno	nasmehnil. ”Kaj bi se ti pretvarjal, saj	A
kdaj poprej. Toda kar je videl, je bilo tako	čudno	nemirno, gibalo se je in zibalo, odskakovalo	A
licih me je božala sapa vseobčega spoštovanja...	Čudno	je, kako se navadi človeško telo na gnoj in	A
je spreletaval po vsem telesu... Zdelo se mi je	čudno,	da nisem ležal na postelji, kakor sem bil pred	A
A v tistem trenotku me je spreletelo neko	čudno	čustvo.Hotel sem na vsak način stran, domov	A
vstal Jure in vse, kar je videl, se mu je zdelo	čudno.	Izba črna in mrka; še sončna luč, ki je sijala	A
stran 130 . / Ampak kamen je priletel tako	čudno,	pač dvajset klafter od paglavcev, da so vzkliknili	A
trikrat je počival. Zakaj časih se mu je nenadoma	čudno	zazibalo pred očmi, kakor da bi strmel v prevročo	A
rekel: ”Mnogo nas še čaka narodnega dela!“ Zelo	čudno	pa je bilo, da je edini Jareb resnično in od	A
Ko se je Jareb vzdramil, ni mislil več na	čudno	ponočno zgodbo; popolnoma je pozabil Ofelijo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani