čudno (101-200)

še zdaj zgodi, da me na robu te dlani	čudno	pekoče zaščemi - razprem jo in zaslutim	A
kletki, tožno z okna zrè na vrt; poje	čudno	mile pesmi, kakor da bi vabil smrt.	A
glej! Pri postelji stojí postava mrzla,	čudno	bleda; v koščeni roki meč drží. In	A
tó! Tisto némo soho sem popisal, zráven	čudno	se smejál in kisal, da še zdàj bojím se za	A
Draga več ne mísli náme, stára majka	čudno	gléda, mi ljubiti prepovéda, vínca ne	A
vi prijetnih lét odmévi kak pretresate me	čudno.	Kot prijetne, ljube sànje zopet pred	A
da zasije kedàj mi še krasnejši ràj. Oj	čudno,	da takó je moglo ljubeče sànjati srcé -	A
gledal tvoja zlobna in neumna dela? Kaj je	čudno,	da so zvezde svetle zvezde tam na nebu	A
kar bil si zadnjikrat pri nas ...“ ”To ni nič	čudno,	draga moja: takó hudó je zunaj mraz -	A
kavarne, nič ne govoriš.“ Ne zameri -	čudno	mi je danes krog srcá, ali dušica, to	A
kar bil si zadnjikrat pri nas ...“ ”To ni nič	čudno,	draga moja: takó hudó je zunaj mraz --	A
molčiš? nič ne govoriš ...“ -- Ah oprosti, --	čudno	mi je danes krog srcá; ali dušica, to	A
brala sem usodo tvojo ... Reci, če je bilo	čudno,	da sem mirna in brezsrčna zrla mu v obràz	A
iskra v temni globini. Čuj, mrmranje	čudno	se čuje 'z dalje: ”Svet, bolehni starec,	A
toliko si že star?« je dejala, in se nekako	čudno	mi smejala. Potem sva govorila o drugih rečeh	A
. / stran 18 . / Tak mirno je v duši, tak	čudno	lahko ‒ Ah, mislim, zvonovi so peli tako ...	A
sneženi zrak ... Motna reka kipi in zvoni nekje tak	čudno,	tak daleč ... H pokoju?	A
dekle, in če hočeš, spremljaj me na potu tem;	čudno,	ah, življenje moje, ‒ všeč Bogu ni, ne ljudem	A
sercé, Izsuti sem želel ga tebi v naročje; Pa	čudno!	iz ust mi beseda ne gré, Saj tebi se zdelo bi	A
Solncu in mescu Kaj ne da, znanca! zdi se vama	čudno,	Da vaju motim zdaj na stera leta! Ne rad! ‒	A
nad njimi žice pno se v daljo. Ves kraj je	čudno	nem, le dvoje sivih vran je odletelo v južno	A
vrtu mukerle nabira; pa se mu, kakor vedno,	čudno	zdi, da tale tiček, ki v vagonu ždi, namesto	A
Zvezde se cvrejo kot nemočni zajci. A	čudno	je, da le malo poprej še je madež bil na moji	A
močila, luna, bleda luna nanje je svetila.	Čudno	govorico kamenje oglaša, piš večerne sape k	A
glasil tak žalosten in táko mil, da prime s	čudno	jo močjó, v globoko zvabi jo vodó. Skovir skovikati	A
domovina, o polnoči se jim odprè globočina in	čudno	težak in napolnjen je zrak. In temna meglà se	A
prijezdi na ribah srebrnosvetéčih, ter vije se	čudno	k glasovom rogóv. Kak hiter, kak jasen, kak	A
od upanj, od sile pogumno, a ko je trudno (o	čudno	neumno!), tiho zamisli se v tole balado: Tisočkrat	A
stegna resasta škrbina. Uspavanka me mami,	čudno	ziba, privede angele, jih upogiba. Privede angele	A
postave le mimogredečne, vsi bodo šlarasti in	čudno	dragi. To nemi so prizori suhe reke ‒ besedje	A
nekaj da mi ali le posodi? Vsi bodo šlarasti in	čudno	dragi, mi segli v roke bodo, krog vratu. Pa	A
kot da nekoč bile so kamenjane. Pa vendar ‒	čudno	moške in solzave budijo mrtve in moči neznane	A
nadaljevane. V odlok izobčenja, pregnanstva obstane	čudno	in pokonci plane, izvija se iz trte pomladin	A
prakamenin, odpira tihi grob in mrko klet. Obstane	čudno	in pokonci plane, ni vajeno prepasic in telege	A
otroštvo praznujočih, shlajenih do ledu in	čudno	vročih! Shlajenih do ledu in čudno vročih jedi	A
/ . / stran 146 . / Shlajenih do ledu in	čudno	vročih jedi manj je kakor obiskovalcev. Teh	A
poganjke v vrhu in drevo posadil v izkopano jamo.	Čudno	je hropel med zasipanjem.Hipoma je prestal z	A
osojnih rebrih pa v obsežnih plazovih. Tako	čudno	mi je prihajalo, da bi kar zadremal, da me ni	A
vame, majal z glavo in kakor zase pripomnil: »	Čudno!	Neverjetno!«	A
od kdaj,« sem priznal svojo pozabljivost. »	Čudno!	Saj ste me gledali ko ris, ko ste me pitali s	A
sedem suhih let ženinega varuštva. Zato ni	čudno,	da je zakipelo ogorčenje iz njega, ko so se	A
se mu nenaravno zleknejo, pogled mu je nekam	čudno	kalen. »Bila je torej vas obiskat?	A
sosedom. . / . / stran 62 . / Bilo bi tudi	čudno	in nelogično, če bi imperializmi, ki so krčevito	A
172 . \/ Tudi so bile njegove črne oči takó	čudno	motne.Visoko nad laktmi je zavihal od strojnega	A
se vsi režijo kakor odrasli, ki učijo otroka	čudno	besedo.Otroka je sram, ker ne vé za pomen novega	A
Vse dni takó hrapave zaradi vročice, takó	čudno	hrapave.Mame ni.	A
ko sem ga poslušal, njegovo razodetje zdelo	čudno,	in res sem pomislil, da ima za tiste izraze	A
je bilo takó dehidrirano, da je bilo podobno	čudno	skrivenčenemu dračju.Tedaj je bil rajnki že	A
so se začeli prestopati na snegu, a je bilo	čudno,	zakaj so to počenjali, ko pa so imeli škornje	A
bal, da ni pri čisti. Saj ne bi bilo prav nič	čudno.	A je bil samó zagledan, kakor da se mu je bleščalo	A
nerazločno smehljal. Slutil je nekako, da gre za	čudno	burko sredi pokopališča.Ker potem se je Darku	A
pravi in nepremičen sovji obraz se je ta čas	čudno	nasmehnil s tenkimi, bledimi kavčukastimi ustnicami	A
»Da. Ali ni	čudno,	da je takó končal?« »Dober fant pa je bil.«	A
ji bom tudi jaz dober, si misli. A vendar je	čudno	razburljiva takšna radovednost pred srečanjem	A
avtomobili vozili takó počasi, da jih je bilo	čudno	gledati.Človeka je kar strah, če se premika	A
videl ne slišal,« je rekel in se nasmehnil. »	Čudno,	zares čudno naključje.« »Kakšna pa je, ta vaša	A
slišal,« je rekel in se nasmehnil. »Čudno, zares	čudno	naključje.« »Kakšna pa je, ta vaša Luciana?	A
Švico, in takrat sem bil petnajstleten fant.«	Čudno,	kakšen čut imajo natakarji in kuharji za presojo	A
Ti,« je rekla. »Zlagala sem se poslovodji in,	čudno,	hitro mi je dovolil, da sem šla prej z dela	A
kamni kakor ločeni drug od drugega, vsaksebi, s	čudno	praznino po sredi.Nesmiselni kamni brez vezi	A
spet srečujem: oblečen je slabo, roke ima nekam	čudno	zvite na hrbtu in hodi postrani kakor pes.	A
s svojim zamolklim glasom, in zdelo se mi je	čudno,	da ni užaljen ob tem vprašanju, ki mene skoraj	A
zvonovi v tem mestu skoraj vedno pojo, ampak tako	čudno,	kakor danes, še niso peli nikdar. Čemu	A
otrpnili na poraščeni bradi. »To se vam nemara	čudno	sliši, a je tako!« je prikimal Peter Majcen	A
moram, da sem si našel prav lep kot. Ta stara,	čudno	bela, čeprav že nekoliko razpadla, samotna pristava	A
vzdrgeta in zledeni srce, zakaj fantastika je	čudno,	čudno in prečudno zrcalo, ki pa kljub vsemu	A
in zledeni srce, zakaj fantastika je čudno,	čudno	in prečudno zrcalo, ki pa kljub vsemu ne kaže	A
Težko bi mu stisnil roko... Ali ni	čudno,	da me nekateri ljudje ne odbijajo samo srčno	A
nenadoma mu je postalo nekam neprijetno pri duši. »	Čudno!	Saj sta živela sto kilometrov narazen in se prav	A
zgodaj in zbudil se je bil z muko, z nekakšno	čudno	žalostjo v srcu, ki se je kmalu pretočila v	A
kakor star konj!« Hotel ji je povedati, kako	čudno	mu je, kako mu leži mrzel kamen v drobu, pa	A
nič več! - je ponovil Temnikar in se ji nekam	čudno	prijazno nasmehnil izpod brk.A še isti hip se	A
Snega je do kolen... In zato ni prav nič	čudno,	če Temnikarica ne more razumeti, zakaj Temnikar	A
je žena uprla roke v zalite boke ter se nekam	čudno	nasmehnila, zviška in vendar ne zviška. »In	A
odločno zamahnil po zraku. »Vendar pa ... ali ni	čudno,	da me je nenadno prešinila taka misel?...Le zakaj	A
potem?« »Kmet se je zjutraj zbudil z nekakšno	čudno	slutnjo, s kamnom v drobu, kakor se reče, pa	A
je hitro vstal, da bi si nastrgal -« »In s	čudno	slutnjo in ... in s kakšno slutnjo?«	A
glavo in zagodrnjal: »Eh, le zakaj naj bi bilo	čudno!	Še moje uho je komaj ujelo zvok, kako naj bi	A
dol! Vse je popolnoma naravno, samo v meni je	čudno.	Bedak sem!« je zamahnil s palico.	A
pesmi, a samo začetek, samo prvi dve vrstici. »	Čudno,	da se ne morem spomniti besedila!« je pomislil	A
kakšne neumnosti česnam!... A nekaj je pa le	čudno!	Glej, trobenta doni otožno, žalostno, celo bridko	A
bil po svoje lep in tudi razumljiv, a vendar	čudno	neprijeten.Vse je dihalo po nepojmljivem hrepenenju	A
ko je Temnikar šel na svojo poslednjo pot!...	Čudno	naključje!...In kaj se je takrat zgodilo tukaj	A
Temnikar ni končal stavka, ker ga je nekam	čudno	stisnilo v grlu.Pa tudi oči so se mu zameglile	A
da sem jo res razbil... No, ali je bilo potem	čudno,	če so me radi poslušali?Ob zimskih večerih,	A
Prav res je živ! Ali ni	čudno,	kako so včasih v naravi, kadar ni blizu človeka	A
je rekla. In to je rekla z nekim gluhim in	čudno	mirnim glasom, zakaj resnica je bila tako grozna	A
tudi na sveti večer, okamenela in nema, tako	čudno	stroga, da hči in sin nista odprla ust. Naposled	A
natančnostjo, ki je bila Temnikarju zoprna. In	čudno,	zdaj je bilo to zoprno tudi Temnikarici.Ozrla	A
Tisti pogled je Temnikarja večkrat zdražil. In	čudno,	zdaj je dražilo tudi Temnikarico. Pogledala	A
dopovedovala, da je Jernej moral na svojo pot. In	čudno,	kako čudno, zdaj je bilanjegova pot jasna tudi	A
je Jernej moral na svojo pot. In čudno, kako	čudno,	zdaj je bilanjegova pot jasna tudi njej.Začutila	A
stiska njegove roke, kar je bilo še najbolj	čudno,	zakaj roko ji je bil dal samo enkrat v življenju	A
- ga je prav počasi vprašala Temnikarica. -	Čudno,	da ti jezik ne okameni pri tej besedi!	A
sirota, - je tiho rekla Temnikarica z nekim	čudno	globokim glasom, da je Prekleta strešnica kar	A
Saplater! - Javolheršturmfirer? - je tako	čudno	zagolčal Prekleta strešnica, da se je nemška	A
presenečena, da je za hip kar obstala. Nato se je	čudno	zarežala, pokazala zlate zobe in slovesno prikimala	A
Toda vse se mu je zdelo nenadoma tiho in tako	čudno	nepremično, kakor bi se bližala huda ura.Vse	A
okrog sebe in vztrepetal. Spet je bilo vse tako	čudno,	tako neresnično: oblike gričev in dreves, razpotegnjene	A
zakaj mi je rekel, naj ne hodim v Tihi dol?...	Čudno!	...Nemara pa se bo to razjasnilo.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani