nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Simon se zdrzne: kaj govoriš, Katarina? nebo se zamaje, temna gladina jezera se pošev dviguje do gora, samo besedo je še potrebovala njegova bolečina, ki je neizprosno kljuvala v prsih, samo še te besede, vsaka je pičila kakor kača in zlila vanj gadji strup, Simon se zdrzne, ploskev jezera se zamaje, sune jo od sebe, žensko: kaj govori, Katarina, s kom misli, da govori? vino govori iz nje, strup je v tem vinu, kaj govoriš? reče Simon, s kom govoriš?
Gladina vina v vrču, gladina jezera se maje, tla pod nogami se majejo, kakor se je mladeniču majala ulica pod nogami tam pri Šentpetru v Ljubljani, kjer so imeli gospodje tisto žensko, čudno lepo; v jutru, ko je šel mimo cerkve svetega Petra in hodil po praznih ulicah, mu je skušnjavec nastavil prizor, ki mu je segel v prsi in drob, v spol, gospodje so mu prišli naproti po prekrokani, po blodni noči, z njimi je bila ženska, blodna ženska s čudno odsotnim, na vse pripravljenim pogledom, prizor, ki je
novica Simona Lovrenca, mladega fanta, povsem zmedel, ženska se je odsotno smehljala, bolno privlačen prizor, prizor, ki ga je nastavil skušnjavec: pridruži se jim, poglej jo, pripravljena je na vse; hočeš? je rekla, eden od gospodov jo je božal po prsih, ko je gledala Simona: hočeš? reci, če hočeš, z razbijajočim srcem je tekel v konvikt, jezuitar! je odmevalo za njim, boji se ženske! Zaprl se je v sobo in bledel in segel po sebi, da je izdajalska postelja škripala v grehu, ki ga ni prijavil superiorju; lepi, a vseeno gnusobni, ostudni, a vseeno neskončno privlačni pogled ni šel iz njega, nikoli več, sledil mu je kakor besedilo iz Velikega teksta: Kajti pri oknu svoje hiše, skozi rešetko sem pogledal, pa sem videl med preprostimi,prepoznal med mladeniči fantiča brez pameti: stopil je v ulico okrog vogala in šel proti njeni hiši.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani