nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Tak kraj ne more biti dobro, ne more biti spodbudno prizorišče za težek trenutek Katarininega življenja, za trenutek, ko bi morala biti najbolj stanovitna in prepričana vase, vase in v Simona, v oba hkrati, tak kraj kliče nase zmote, jezo, viharje v duši, srep pogled na še včeraj mile oči, nad tem krajem šuštijo črne peroti.
Ni čudno, da se nekatere usode v strašnem nesporazumu zapletajo prav v tem kraju, ki ni dober, pa čeprav so ga po tisti usmrtitvi tako rekoč polivali z blagoslovljeno vodo, ni čudno, da Katarina prav tu z odsotnim, sovražnim in slepim pogledom zre v vlažne madeže na steni in v njih razbira obrise podobe, ki jo je bila videla na steni cerkve na Visokem, ni čudno, da prav tukaj vidi še eno veliko strašno pomoto svojega življenja, da tista podoba z vso resničnostjo vstopa v njeno dušo in telo, dušo, ki vpije o izdaji in laži in vlačugarstvu, in telo, ki še zmeraj kliče po Simonovih rokah, po nočeh in dnevih, ki sta jih preživljala
kakor žena in mož, dva, tudi brez svetega zakramenta zakona združena v zaobljubi večne zvestobe, ni čudno, da prav nad tem krajem šuštijo temna krila Katarininega, Simonovega angela in še več drugih malopridnih kompanjonov.
V tej lendlski hiši je prejšnji dan stal pred sodnim tribunalom Simon Lovrenc na zaslišanju, osumljen, da je grešnik, zapeljivec, zločinec, beštija.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani