nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Tako pride zadnje jutro pred odhodom, pride zadnji dan v Tutzingu na bregu jezera in poslednja noč. Že mnogo noči se nad hišo ob bregu zbira oblak mrčesa, že mnogo noči se zbirajo okrog hiše oni, ki živijo na pustem kraju nekoliko na levi in opazujejo čudno trojko in vidijo in slišijo več, kakor morejo videti vaščani, ki tudi včasih oprezujejo okrog hiše, da bi videli in slišali, kaj se pravzaprav v tej hiši dogaja, kdo je s kom, kakšna so tu razmerja, to ljudje zmeraj hočejo videti ali slišati. Oni s pustega kraja slišijo, česar vaščani ne, slišijo neznano melodijo, petje treh duš, ki govorijo v sebi preproste sovražne, preproste ljubeče stvari; čuden tercet glasov, samo duhovi jih slišijo, njihovo prepleteno glasbo, sovražno in ljubečo prepletenost neslišnih besed, ki se vzpenjajo druga čez drugo, hodijo vzporedno, ležejo, prepletene padajo, udarjajo druga ob drugo, molčečih in bolečih besed, besed usmiljenja in besed zmede v duši...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani