čudno (801-900)

Čudno ... Ne, ni	čudno,	nič čudnega ni pri tem!Vstopila nisem, ker je	A
tilniku sem ves čas čutila njegov pogled, ki me je	čudno	grel in hromil obenem.Kdaj pa kdaj sem ga na	A
Kaj ji je vendar? Tako	čudno	se drži!No, če jo je včeraj zgrabila migrena	A
Nehote se je zasmejala. Še njej sami se je to	čudno	zdelo, a je bilo res, saj se je razločno slišala	A
Govorila sem ji nekaj čisto drugega. In	čudno,	da nisem takoj opazila te zamenjave: jezik je	A
ker se panično boji neznanih, kalnih voda.	Čudno,	da je njena torba tako težka.Le kaj ima notri	A
omari, pa spet k postelji, kjer je obstala v	čudno	skrivenčeni pozi.Obraz si je še vedno pokrivala	A
jasno ...« Uprto je pogledala Martino in rekla s	čudno	bolečo, prehitro odraslo resnobo v glasu: »Zakaj	A
Jelka?	Čudno,	kolegic kakor da ne opazi!Zato, ker se jih malo	A
mestu kakor med poljubom, in si jo lastila s	čudno	blago vztrajnostjo. »Si utrujena?« je iznenada	A
»Takoj pride kontrolirat!« »	Čudno,	ne?« »Kaj?«	A
pa štiri?« se je pooblačil oče. »Ja, zakaj,	čudno	vprašanje!Pri eni sem se zmotil, in sem dobil	A
stran 128 . / Vinko je bil velik, neroden fant	čudno	tršatih udov in debelih sklepov, star kakšnih	A
Rajši ne bo spraševal, ker ga potem fant tako	čudno	pogleda, kakor da bi tudi on to moral vedeti	A
je v pripregi z Resnikom. Ampak šefu bi se	čudno	zdelo, če ne bi z njim stopil noter, saj ve	A
Bedak. Ponoči je vsaka huda beseda drugačna,	čudno	zavita in pomembna, a pri belem dnevu sploh	A
»Dandanes ste ljudje res čudni. In	čudno	se obnašate!Vsega ste zmožni!	A
stehtal,« je rekel, ko ga je končno došel Tine.	Čudno,	se je zamislil, s starim je čenčal kar naprej	A
Sicer pa ...	Čudno	vprašanje! Kako imaš takega divjaka sploh lahko	A
specialitete, ne da bi se bil kaj oziral na cene poleg	čudno	dolgih in tujih imen jedi. Najprej seveda aperitiv	A
je zazdelo, da je pod svojo zagorelo poltjo	čudno	posinjel. »Oprostite, gospod Resnik	A
obenem pa mu je vzbudilo praskajočo žejo in mu	čudno	vznemirilo že dokaj uravnovešeni želodec.Nič	A
Tine pa je bil srečen kakor že dolgo ne. Prav	čudno,	kako miren in srečen je bil.Vedel je, da preživlja	A
glavi in tema pred očmi. Čutil je, da nekam	čudno	sedi in kakor da ga vse boli.No, seveda, zaspal	A
odprl oči. Seveda se mu je zazdelo, da nekam	čudno	sedi! Avto leži na boku.	A
mu previdno dvignil glavo. V obraz je nekam	čudno	teman, je zbegano pomislil in se z dlanjo boleče	A
Resnik pa je pomislil, to ni olimpija! Kako	čudno,	nekakšen čisto tuj, nemogoč avto.Potem se je	A
Tine je mrtev, toda življenje teče naprej.	Čudno	je to, in težko verjetno, obenem pa je edina	A
lepo domačijo. Še zdaj so mu dekline besede	čudno	neresnično zvenele v uho, saj je bil Beli dvor	A
Ujel sem se v Miklausinove zanke ...« »Hm, to je	čudno.	Ves trg je vedel, kdo stoji za Vrhuncem, samo	A
nekoliko vinjenih ljudi, katerih glasovi so se	čudno	mešali z mogočnim zborom kvakajočih žab spodaj	A
gledali za njo in pri srcu jim je bilo grozno	čudno,	kakor da se je pravkar za vselej poslovila od	A
nemško niso znali, a z naslado so se posluževali	čudno	spakedrane nemščine in ob vsaki priliki sramotili	A
izginjali slovenski napisi ter se ponovno javljali v	čudno	spačenih oblikah in z nemškimi črkami: iz Lešnika	A
Semkaj so hodili grajski po vodo ... Ni	čudno,	če smo zastonj stikali za njo po vsem Gradišču	A
pusti bratca stran. Edino Lovrek sam je bil	čudno	miren, kakor da se ga stvar sploh ne tiče.A	A
je postajala bolj in bolj mučna. To ni bilo	čudno.	Njegova mlada duša je hrepenela po razumevanju	A
spanjem in bedenjem, prevzelo ga je bilo neko	čudno	stanje omamljenosti, ki ga doslej še nikoli	A
stežaj in ves prostor je kar naenkrat oblit s	čudno	trepetajočo svetlobo, podobno oni, ki jo je	A
med sanjami in resnico, med katerima je meja	čudno	zabrisana ... Dva ali tri dni pred kresom	A
Ana ... kapela ...« Umrl je s	čudno	osvetljenimi očmi, kakor da so se mu v poslednji	A
Prosim, prosim!« spregovori deklica, in dečka	čudno	presune sladkost njenega glasu, »tako rada bi	A
pijače, ki je bila po njegovem mnenju kriva za to	čudno	razpoloženje. S težkim vzdihom se je	A
dobro poslušaj, kar ti povem, čeprav se ti bo	čudno	zdelo, da ti odkrivajo resnico te vrste usta	A
kvartopirci in pijanci, se sčasoma še skišem. Tako	čudno	je: leto in dan nisem videl znanega obraza,	A
razumom, pa jim zmanjka prepričljivih dokazov ... In	čudno,	ta glas je zmagoval: kljub notranji razdvojenosti	A
preganjal?« »Da te uničim,« je zahropel Ulrik in	čudno	vrtinčil oči. »Le bulji vame!	A
najrazličnejša osebna doživetja dobijo v njihovem svitu	čudno	svojstven pomen.Ali ni vse njegovo življenje	A
more se nagledati premile lepote ... Toda kako	čudno	je nemiren ljubki grič, s katerega se ozira	A
tipalke žarometa in Lovrek je v njegovem siju uzrl	čudno	spremenjen Ulrikov obraz: velika potrtost se	A
prebudilo iz sanjarjenja in ga napotilo k lini.	Čudno!	Tako brez vsakega odmora še nikoli niso streljali	A
zdravnika.« »Ne k Lahom!« je zatarnal ranjenec s	čudno	cmeravim glasom, ki je jasno pričal, kako močno	A
Polonica enodušno zaplakali, in tudi oče je začel	čudno	hrkati in se odkašljevati, dokler se ni naposled	A
II. Ali	čudno!	Pričakovane okrepitve ni bilo, dasi so v malone	A
nasmehnila Vida njegovi zaverovanosti. »Oh, ni	čudno!	Toliko sem pretrpela...«	A
cesarji preganjali kristjane ter jih mučili na	čudno	umetelen način.”Lahko je bilo takrat biti mučenec	A
namesto da bi jo presrčno pozdravil. Kako	čudno	je pač, da vdahne Bog lepo misel rajši zlodeju	A
Aleš je ni rad srečaval, zakaj vselej se je	čudno	razcepilo njegovo srce; najprej je pogledal	A
ter vzdihoval, predno se je napotil dalje s	čudno	plazečimi se koraki in zibajoč se v životu,	A
in je goreče molil. ”Pa res je zadišalo tako	čudno,	kakor da bi se sam zlodej motal tod okoli!“	A
kadar se je Aleš smehljal, je bil njegov obraz	čudno	zgrbljen, jokav in kisel. ”Saj sem le tako	A
Aleš je bil zato še veliko boljše volje. ”Res,	čudno	hitro se mrači, prav poseben večer je nocoj	A
drugam in še ustnice se niso več premikale. V	čudno	daljavo, v polpozabljeno, so zaokrenile misli	A
mižala. V strahu in grozi pa ji je poslal Bog	čudno	tolažbo. ”Saj so le sanje!“ je pomislila	A
In je šel. Hani je bilo tako	čudno	pri srcu, tako motno v glavi, kakor da se je	A
mu je pred očmi ... in glej, oživela je podoba,	čudno	bistro, globoko očitajoče so pogledale oči.	A
sedela sta v polumraku; obraza obeh dveh sta bila	čudno	nemirna in plaha, morda zaradi rumene luči,	A
užaljen. Obraz gospodov pa je bil obžarjen s	čudno	belo lučjo, ki ni sijala ne od okna, ne od večne	A
je bil vstal iz groba. Nasmehnil se je tako	čudno	in žalostno, da je Hana vztrepetala. ”Zdaj	A
drugačna se mu je zdela kobila nego kdaj poprej;	čudno	velika je bila, čisto črna, in griva je vihrala	A
stran 272 . / Presunilo ga je čustvo tako	čudno,	da se je zagrohotal iz vsega života: groza je	A
Dà, jaz pojdem!	Čudno	je, da je bilo treba toliko časa in premišljevanja	A
veliko govoriti, nisem muzikaličen. Sploh se mi	čudno	zdi, da mehke, sentimentalne duše ne razumejo	A
za nas je vse dobro. . / . / stran 137 . /	Čudno,	da nisi prišel v zamazani obleki ...Jaz sploh	A
nisem hotel pričeti nobenega razgovora in silno	čudno	se mi je zdelo, da nekaj časa tudigospa ni zinila	A
... Ne? ...	Čudno	... No, naposled ...	A
In kako se ima Stanka?“ Zdelo se mi je	čudno,	da je tako mirno govoril o svoji bolezni.	A
Tega nikakor ne ... Pa vendar,	čudno	se mi je zdelo ...“ ”Ha, ha, Peter, kakó si	A
To me je skoro užalilo ...“ ”	Čudno!	“ Peter je zopet molčal. ”Ob polu dvanajstih	A
Kako ste zrasli! - A	čudno	je, da ste prišli, ne spomni se me živa duša	A
rlandsloses Gesindel!“ Kdo je bil izpregovoril tisto	čudno	psovko, ni vedel Jan.Nekateri izmed ljudi so	A
in po pravici je ploskal ... Kaj se ti ne zdi	čudno,	Jan, kadar slišiš besedo domovina?Kaj si misliš	A
pripetilo nekaj zelo veselega. Njegove misli so se	čudno	zaokrenile; morda je bilo žganje, ki jim je	A
komaj sem vas spoznál ...“ ”Oh, saj to ni	čudno,	- nihče me ne spozná več.Moj Bog, slabo se mi	A
podporo, - saj ste jo zaslužili ...“ ”A kako vi	čudno	govorite, gospod Smuk ...Kaj bi dajal, ko sam	A
se je nenadoma zavrtil v kolobarju in se je	čudno	stemnilo pred njegovimi očmi.Kri mu je zacurljala	A
bila težka, v ušesih mu je šumelo, slišal je	čudno	bučanje iz daljave.Počasi je zlezel po lestvi	A
Bežim - ubežati ne morem. Sam ne vem, odkod to	čudno	naključje, da je vse, kar sem kdaj storil nizkotnega	A
nočjo, celo s pustno nedeljo. In tudi to je	čudno,	da najhujši in najgrenkejši spomini ne očitajo	A
Ni me izpustil dan in noč, niti minute; in	čudno	je - tudi jaz ga nisem izpustil; bila sva kakor	A
”Da bi vsaj jutra dočakala.“	Čudno	tiho je bilo v izbi, celo tiktakanja ure ni	A
daljavo strmeče. Na obrazu se mu je poznalo	čudno	koprnenje, ki je bilo v njegovem srcu in ki	A
tistem hipu je v uri zagrgralo, zdrknilo; s	čudno	zamolklim plahim zvokom je bilo kladivo enajsto	A
bolečinah zadnje ure, v predsmrtni blodnji so se	čudno	odprle njene oči, strop se je vzdignil, izba	A
zmajala z glavo; popotnikov pogled se ji je zdel	čudno	bloden, kakor pogled umirajočega. ”Človek	A
so bile kakor od srebra, njen obraz pa je bil	čudno	bel in mlad in neskončna ljubezen je bila v	A
Hlapec je postavil stol ob posteljo in je sedel.	Čudno	težko mu je bilo pri srcu; iz njegovih oči,	A
večerjal po svoje. Njegovo početje se nam ni zdelo	čudno	in tudi prav nič poniževalno, ne za nas in ne	A
ga niso imeli radi, kar se mu najbrž ni zdelo	čudno.	Vedeli smo, da piše pesmi in povesti.	A
hodijo ljudje od maše. . / . / stran 99 . / ”	Čudno	je, oj čudno, da sem tako sirotno sam pod svetim	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani