nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Ne prvo ne drugo ne tretje ni bilo res, v resnici se je seveda sveti Elija vozil na svojem ognjenem vozu nad oblaki, od vršaca do vršaca, to je bil grom njegovih nebeških koles in ognjenih konjev, kdor je hotel, je lahko videl, kako se je tam zgoraj kresalo pod njihovimi kopiti.
Katarina med oddaljenim grmenjem zgodnjega jutra sliši čudno ječanje, ženske vriske in stokanje, njenih nočnih in sanjskih prisluhov še ni konec. Dvigne glavo in posluša, tudi Amalija se obrne na postelji, kaj je? reče in se zasmeje, ne moreš spati? misliš na temnega moža, kako mu je že ime, Simon? Katarina ne misli nanj, tudi na Windischa ne, kako se v tem blatnem jutru v nekem vojaškem taborišču prebuja in jezno gleda svoje z blatom obrizgano belo oblačilo, Katarina zdaj začudeno posluša tja v majhnookno, stokajoči ženski glas je tam nekje zunaj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani