nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Stiskali so se okrog mize pod črnim stropom, že od vesper so svoj strah zalivali z žganjem, poklicali so oskrbnika dolinskega posestva, vdovca Poljanca, čigar še zmeraj samska hči, Katarina po imenu, je vsem hodila v spanje, da so se prebujali in budni ležali ob svojih ženah, da so potem do svita zrli v črni strop, na katerem so se risali njeni boki, njene prsi, njeni dolgi temnorjavi lasje, zdravi, bleščeči lasje, medtem ko se je pod njihovimi ležišči premikala bolna živad ali se drgnila ob stene njihovih sob. Poklicali so Poljanca s pristave, poklicali so kmečkega in romarskega vojvodo Mihaela, trgovca iz mesta, ki jim je prinašal zdravila za živino, zakaj živina se je iz noči v noč bolj čudno obnašala, ni se več premikala v svojem znanem prestopanju in valovanju težkih kravjih bokov in vampov, ni se drgnila ob stene, kar jih je vsako noč pomirjalo in zjutraj prebujalo, goveja živad je topotala, svinje v svinjakih so cvilile in ponoči vekale kakor otroci,
ovce nad vasjo so v ogradah stokale, nekaj se je dogajalo, zli duhovi so prišli. Ko so še mislili, da so to bolezni, so prašičem mazali noge in parklje z droženim žganjem, v hrano so jim vlivali raztopljeno grenko sol, kuhali so jim posušeni vratič in hrastovo skorjo, da je živina to pila, kravam so dajali posušeno ščavje, vimena so jim mazali z mehko ilovico, kuhali so v jesihu pelin in z njim mazali ušiva mesta na živini, dajali so jim posušeno arniko, med parklje so jim stiskali čebulo in česen, vse, česar so se v stoletjih življenja s svojo živino naučili, vse so preizkusili, nazadnje so prašičem rezali repe in ušesa, da je tekla iz njih huda kri, nič ni pomagalo, svinje so vekale s človeškimi glasovi, krave so v strahu topotale in butale ob hlevske stene, ljudje so bedeli in gledali v črnestropove, okrog katerih je bila velikanska votlina noči, v kateri so se dogajale neznanske stvari.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani