zdaj (3.601-3.700)

In po morilcu!	Zdaj	tudi po morilcu!« je pribil s temnejšim glasom	A
»Tako je torej s topoli, da boš vedel! ... In	zdaj	te vprašam, ali je kaj čudno, če je zavrelo	A
A so tudi taki ljudje! Pa pustiva	zdaj	to, ker je le preveč grdo!« je zamahnil z roko	A
si hotel splakniti usta, in spet sedel. »Ti	zdaj	meni rajši povej, kaj naj bi na to rekel?Kaj	A
Zamaknil sem se v topole.	Zdaj	niso bili več moji velikani.Zdaj so bili trije	A
Zdaj niso bili več moji velikani.	Zdaj	so bili trije Ravničarjevi sinovi, Janez, France	A
obrnil, pobral sekiro in mirno rekel grobarju: »	Zdaj	pa še zadnjega.Martin, kar dajva?	A
zašepetal: »Jernej, lepo te prosim, pusti me	zdaj	pri miru! ... In ne bodi hud! ...	A
ne bo rekel zate niti besede, kakor je tudi	zdaj	ne reče!«Pokazal je z roko na ljudi, ki so molče	A
Vzravnano je stopal proti fašistom, kazal	zdaj	v topole, zdaj nase in jezno kričal:	A
stopal proti fašistom, kazal zdaj v topole,	zdaj	nase in jezno kričal: »To je bila moja	A
med mrzlimi vrhovi ujel v zimske verige ter se	zdaj	jezno zaganja od skalnatega pobočja do skalnatega	A
sanjal o Hostarjevi Milici. In sanjal je tudi	zdaj,	sredi svetlega pomladnega jutra.In teh sanj	A
Prej sta zmeraj hodila skupaj v šolo in domov,	zdaj	sta hodila vsak zase.Venček jo je na poti pustil	A
je bilo zelo neprijetno, zakaj Venček je bil	zdaj	star devetnajst let in je bil ponosen fant.	A
Vsak trenutek mi lahko stopi pred oči. Tudi	zdaj.	Zakaj pa ne?	A
Glavnik ji švisti skozi goste lase.	Zdaj	se je ustavil v vozlu.Milica se nakremži, nabere	A
Preoblekla se je.	Zdaj	zaklepa hišo, skriva ključ v duplino stare tepke	A
enkrat mu požuga s prstom in že hiti po vrtu.	Zdaj	je pri njivi, zdaj gre mimo žive meje, zdaj	A
prstom in že hiti po vrtu. Zdaj je pri njivi,	zdaj	gre mimo žive meje, zdaj je že v gozdu.Vsak	A
Zdaj je pri njivi, zdaj gre mimo žive meje,	zdaj	je že v gozdu.Vsak trenutek se bo prikazala	A
Že hiti mimo hrasta.	Zdaj	zdaj bo izginila v našem gozdu.Izginila je.	A
Že hiti mimo hrasta. Zdaj	zdaj	bo izginila v našem gozdu.Izginila je.	A
prazno pleteno mrežo udriha po bukovih deblih.	Zdaj	je pri Debeli skali.Še pet korakov pa bo dvignila	A
Priletela je na tisti nesrečni kamen, ki se ji	zdaj	ziblje pod nogami.Padla bo!	A
korakov, še trideset korakov, še deset korakov,	zdaj,	zdaj bo stopila iz gozda.Zdaj! ...	A
še trideset korakov, še deset korakov, zdaj,	zdaj	bo stopila iz gozda.Zdaj! ...	A
deset korakov, zdaj, zdaj bo stopila iz gozda.	Zdaj!	...Zdaj!	A
Zdaj! ...	Zdaj!	Venčku je srce s tako silo butnilo v	A
Zagledal je veliko sivo ptico. Samotna čaplja je	zdaj	plavala prav v višini police, kjer sta stali	A
se je obrnila in spet odjadrala proti Kuku.	Zdaj	je bila videti že nekoliko vznemirjena.Priletela	A
se vrnila. Krožila je v tem začaranem krogu,	zdaj	više, zdaj niže, in bila je bolj in bolj zbegana	A
Krožila je v tem začaranem krogu, zdaj više,	zdaj	niže, in bila je bolj in bolj zbegana.	A
se že po prstih vrnil iz hiše. »Kam pa te	zdaj	peklenšček nese?« je plašno vprašala mati.	A
šolo pozdravil njega in Milico z vzklikom »	Zdaj	gresta ženin in nevesta!« priplavala po dolini	A
ukovan: zaslišal je znani glas, ki pa ga je	zdaj	tako prevzel, da so mu skoraj noge odpovedale	A
listje, razgrebala krtine in pela. Venček se je	zdaj	še bolj prihulil in se ritensko umaknil še za	A
glavo v dlani ter se zamaknila v jaso, ki se je	zdaj	naglo vrtela okrog nje. Venček je že	A
proti vasi, in kmetje, ki so slišali strel, so	zdaj	stali sredi travnikov in njiv, si z dlanjo senčili	A
zgledu. Dolina je bila res lepa, saj je bila	zdaj	do vrha zalita z zlato sončno lučjo.Vse je bilo	A
Nisem vedela, da ne znaš šteti niti do pet.«	Zdaj	je Venčku vsa kri udarila v glavo.Glasno je	A
pomolčala, nato je takoj odbila: »Pa si jo	zdaj	zadel -- svojo čapljo?«In je izginila v gozd	A
nekaj pomeni. Če je priplavala takrat... in če je	zdaj	spet priplavala ...Ah, prismoda!«	A
imaš rad! ...« Kri mu je udarila v glavo, toda	zdaj	se je Venček resnično razhudil: »Dobro	A
domačih pokrajinah in po domačih ljudeh. Tudi	zdaj	sem sunkovito vrgel glavo kvišku in se ozrl	A
Sedem nas je bilo pod to streho. A	zdaj?	Vrnil sem se, pa sem našel eno samo lastovko	A
sama strupeno zasikala: ‘Krokar mrliški, ali	zdaj	že žive pokopavaš?’Martin me je pogledal izpod	A
je prikimala teta. - No,	zdaj	je vsaj ta babjevernost mimo! -je zamahnila	A
Bogve kod so ga vlačili, siromaka, in kod se še	zdaj	vlači! No, pa se bo umil in preoblekel.	A
se obrnil proti pragu. - In mama bi se mu še	zdaj	lahko smejala, če bi bila živa, - je nadaljevala	A
pretreslo. Upam, da se mi je srce odprlo in da	zdaj	slišim ... - Upam ... - sem se ji nasmehnil	A
se je spet oglasilo enakomerno tiktakanje. -	Zdaj	pa odloži vendar puško in stopi z mano v kuhinjo	A
šumi in sneg pritajeno drsi skozi veje. - No,	zdaj	pa kar pojdi! -pravi oče in poišče mojo roko	A
Pa me on prehiti: - No, kdo naj	zdaj	to ve!Saj si star komaj dvajset let ...	A
molčim, še me davi v grlu in še me je sram. Ne,	zdaj	moram nekaj reči.Toda kaj ?	A
je, da bo treba izreči tudi te besede. A ne	zdaj.	Čemu prehitevati trenutek ločitve!	A
šumi in sneg pritajeno drsi skozi veje. - No,	zdaj	pa res pojdi!Čas hiti! -	A
bežal od doma? Takrat mi je bilo dvajset let,	zdaj	sem v petintridesetem! ...Kako hitro teče čas	A
tem življenju, ki je vredno življenja, bi se	zdaj	pogovarjala z očetom, če bi bil še živ, zakaj	A
In s kakšnim okusom v duši smo praznovali!	Zdaj	živi počivamo.V snu nam solze izpirajo smeh	A
me že grabili za srce, zakaj pred mano se je	zdaj	razgrinjala tista podoba, ki bi jo rad pozabil	A
podajal roko, ki je bila že po naravi zelo velika,	zdaj	pa še večja in trda, ker je bila zabuhla.Govoril	A
vilice in nož, da bi se lotil jedi. - No,	zdaj	boš pa pisal, kaj? -sem mu rekel in mu položil	A
Obrnem se. Hodnik je	zdaj	še ožji in še daljši. Nekdo mi prihaja naproti	A
obrvi na visoko čelo in vpraša: - In kje so	zdaj	tvoja čustva?Kam si dal srce?	A
- Oglasilo se bo.	Zdaj	sem samo v tistem mrtvem trenutku, preden iz	A
je živa, mora biti lepo dekle. In koliko bo	zdaj	stara? Sedemindvajset let.	A
zamahnil z roko in zabrundal: »Ah, kaj si bom	zdaj	izmišljal roman o njej!Saj mi bo jutri teta	A
jutri teta vse povedala?« Mislil sem, da bo	zdaj	Kadetka izginila iz mojih misli.Pa ni izginila	A
začela drsati po tleh.« Ta spomin mi je bil še	zdaj	nekoliko neprijeten. Moški ponos nikdar ne pozabi	A
»Se bomo že jutri še kaj pomenili s teto.	Zdaj	pa kar pojdi, da bom lahko razmišljal o svojih	A
zadnjič videl, je bila še otrok. Kako to, da je	zdaj	pred mano obraz zrelega dekleta?In ta obraz	A
Hiša, ki je bila še pravkar prazna, je bila	zdaj	vsa obljudena.Zaslišal sem pritajene stoke in	A
Ne, ni me bilo več! Pri oknu je	zdaj	slonel tisti sedemnajstletni pob, ki se je pred	A
podzemski svet, kjer ni nikdar dneva. Sam je	zdaj	v njej, edino bitje z gorko krvjo.Vsaka stopinja	A
in je sprožil plaz obvodnega grušča, ki se	zdaj	vsiplje za njim.Še dober trenutek in že se od	A
roko, ki je že v resnici nesorazmerno dolga,	zdaj	pa je še daljša in nenaravna, ker drži v njej	A
je sam nikakor ne more odkriti. In ko jih bo	zdaj	slišal tretjič, mu bo tako hudo, da bi najraje	A
se pa bajtar napenja in pošilja poba v šolo.	Zdaj	ne bo ne za kmeta ne za gospoda, vse življenje	A
zaradi njegovega osladnega govorjenja - in ki je	zdaj	seveda v njegovih besedah takoj začutil posmeh	A
- Verjamem, - je zagodrnjal pob. -	Zdaj	pa molči! - Počakaj!	A
In še zmeraj je bil nejevoljen.	Zdaj	ne več samo zato, ker ga je Kadetka zalotila	A
sekiro v tnalo in šel v sobo k mami. - Kaj bo pa	zdaj?	-je Kadetka dahnila v poba in se vprašujoče	A
zmeraj segel zelo globoko. Še globlje pa so mu	zdaj	segle zadnje materine besede, ker je z njimi	A
potrdil z nekim določenim namenom, ki ga bo	zdaj	povedal. Oče je z dlanjo počasi potegnil	A
nekaj povedal, in je tudi čakal, kaj bo povedal,	zdaj	njegovih besed ni niti dobro slišal niti dobro	A
še ne znaš misliti nase, - je rekel oče. -	Zdaj	sploh ne.Toda če se ne moreš učiti zaradi sebe	A
vrata za njim in se obrnil k pobu. - Tako,	zdaj	pa na delo! -je rekel in ga očetovsko potrepljal	A
se, se pravi sedeti, dragi moj dečko! ... Tako,	zdaj	pa na svidenje.Videla se bova v juniju, pri	A
vzdignil glas. - Res je, da bo treba vse, kar	zdaj	neseva v nahrbtnikih, spraviti v glavo, toda	A
presenetila slovnica grškega jezika, ker je	zdaj	prvič videla neznane črke. - Pa se boš	A
Samo zeblo te bo. - O,	zdaj	še ni mraza.Pozimi bom pa v izbi, - je rekel	A
je mrko rekel pob. -	Zdaj	me boš pustila pri miru, ker se bom učil.	A
tako rekla ... zato, ker si tako mulast ... No,	zdaj	pa kar začni, - je dodala, vrgla svoji kiti	A
neizprosno teče svojo pot ... kakor Idrijca. Pob je	zdaj	gledal v to živo reko, ki se je z neugnano	A
je zabobnel stric. Po kolniku je	zdaj	prihajala mlada branjevka iz Brd, ki je spomladi	A
Pa tudi razmišljal ni nikdar o tem.	Zdaj	je bilo tisto dekletce zelo brhko, zelo okroglo	A
- Premaguj se.	Zdaj	je še čas.Če se zdaj ne boš odvadil, boš vse	A
Zdaj je še čas. Če se	zdaj	ne boš odvadil, boš vse življenje plesal z obrazom	A
v Sočo, ko pride čas za to. - Tomaž, nikar	zdaj	ne moti poba, - se je oglasil oče. - Ne pozabi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  3.101 3.201 3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 3.901 4.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani