zdaj (3.801-3.900)

odkar je krsta krenila na pot, ta pa jo še	zdaj	s pogledom lovi. Priznal sem pameti, da je čustvo	A
mi krepilo telo in bodrilo duha, čemu naj bi	zdaj	trezna pamet z mrzlo presojo zbrisala to lepo	A
bog vedi, kako je obdržal glavo na vratu. A	zdaj?	Še preden se je polegel prah za poslednjim nažganim	A
bi čakali,’ je govoril in opletal z rokami. ‘	Zdaj	je vse naše, tudi cesta, pa moramo zanjo skrbeti	A
državna, se je Podzemljič takoj obregnil vanj: ‘	Zdaj	pri nas ni več države, temveč je čez in čez	A
naj prav razumem,« je nato počasi rekla, »je	zdaj	država, nekoč pa je ne bo več?...« »Tako	A
Kako naj bi sicer kralj živel brez države?	Zdaj	imajo Jugoslavijo v rokah ljudje, a ljudje imajo	A
bilo vendar treba razumljivo razložiti, posebno	zdaj,	ko vsevprek česnajo. O ti moj bog, koliko je	A
bi rekla... dobro se mi zdi, da jo imamo, češ	zdaj	smo na svojem sami svoji gospodarji in nam ne	A
se čez Idrijco ozrla v glasno gručo, ki je	zdaj	že prikorakala do Modrijanovega kolnika.	A
»Stric Tomaž. Do	zdaj	še ni bilo veselice brez njega.« »To	A
debelih in suhih, brkatih in golobradih. »	Zdaj	pa naprej!«je rekel, ko se je obul in pograbil	A
je razsodil stric. »Saj bo	zdaj	ostal doma.Ko bo dež, bova sedela vsak v svojem	A
»He, he, he... « se je	zdaj	zahehetal stric.»Pa sem te le ujel.«	A
je zaškripal in zgrabil puško. »No,	zdaj	so se dogajale tisočkrat hujše stvari, toda	A
»Počakaj!	Zdaj	jaz govorim,«mu je teta odrezala besedo.	A
je teta ustavila strica. »	Zdaj	pa ti pridigaš brez potrebe.Božena je takrat	A
je pribil stric. »In	zdaj	smo tako rekoč šele pri stvari.Torej, bil je	A
zato moja dolžnost, da vam vse odkrito povem...	Zdaj	mi nemara ne boste več tako zaupali.Premislili	A
Joj, že kako dolgo nisem bila pod Vranjekom.	Zdaj	živim na drugi strani, pa mi je zelo od rok	A
vzklik, da bi rada šla z mano po šmarnice. A	zdaj?	...Zdaj se je tisti Gino nenadoma vrnil.	A
A zdaj?...	Zdaj	se je tisti Gino nenadoma vrnil.V soncu Kadetkine	A
zame samo neki Gino, dober in prikupen, a neki;	zdaj,	ko je Kadetka stopala pred mano, se je pomikal	A
odsevi obsijejo in ogrevajo vso njegovo podobo.	Zdaj	sem šele zagledal tistega mladega karabinjerja	A
veselil svojega otroka... tega otroka, ki sedi	zdaj	na mojem vratu ter me s toplimi ročicami grabi	A
mojem vratu ter me s toplimi ročicami grabi	zdaj	za ušesa, zdajza lase.Da, spet je tu Kadetkin	A
ter me s toplimi ročicami grabi zdaj za ušesa,	zdaj	za lase.Da, spet je tu Kadetkin »Lahček«, prikupni	A
prisrčnostjo prosila, naj jo vzamem s sabo.	Zdaj	greva.In pred nama gre teta, ki ve vse -.	A
Tudi mi smo se napotili naravnost k njej. Toda	zdaj	je bila majhna in plitka. »Ali so jo	A
predpasnik ter se zamaknila v Dominov rob, ki je bil	zdaj	pod nami. Zleknil sem se v travo, prekrižal	A
njegovo debelo, pusto odejo. Ta odeja je bila	zdaj	lepa, bledordeča, ker je cvetela; in bila je	A
policah, vse više in više v peščenih strminah.	Zdaj	se ta zemlja vrača v pokoj.Že pred prvo svetovno	A
ki jih je bilo treba kopati z rovnicami, a	zdaj,	glej, je že na ravnem nekaj slabših njiv, ki	A
prehladila, si nakopala jetiko in izhirala.	Zdaj	je tam,« je stegnila koščeno roko in pokazala	A
tem razpotju ter se zamaknili v dolino, ki je	zdaj	ležala pod nami v vsej svoji zeleni tišini.	A
Toda ženinov ni,« je vzdihnila teta. »	Zdaj	jim bo pot odprta,«sem rekel.	A
švignila naprej. Skakala je od smreke do smreke,	zdaj	je njena plavolasa glava pogledala izza tega	A
je njena plavolasa glava pogledala izza tega,	zdaj	izza onega debla in zakukala: »Ku‐ku	A
teti in ji prav tako hudomušno pomežiknila. »	Zdaj	pa še v dob!« je rekla, razširila roke in se	A
ponovil otrok in se stisnil k materi. »Saj	zdaj	ga bomo prekopali,«se je tiho oglasila teta	A
Grob mu bom lepo uredila. Kar	zdaj	mu bom nasadila šmarnic,« je rekla, poiskala	A
stopila bliže: v izpranem belem peščencu so	zdaj	rasle šmarnice v podobi zelene zvezde.	A
»Saj bom res. Saj se mi že	zdaj	zdi, da je tam padel.Saj je bil miner.	A
prižigal vžigalno vrvico, je gotovo mislil:	Zdaj	bo treščilo po dolini in Božena bo vedela, da	A
svinčeno zrno, debelo kot lešnik. In poglejte	zdaj	mak.Stebelce je ročaj, iz stebelca gredo poganjki	A
kmečkih uporih,« so prikimali otroci. »Boste	zdaj	povedali pravljico?« »Hm,« se je popraska	A
»Hm,« se je popraskal stari mornar. »	Zdaj	vemo, da je mak podoben srednjeveškemu biču	A
Sinko je zrasel in postal mladi graščak.	Zdaj	je vzel veliki bič v svoje roke.In že prvi dan	A
boš napisal tablice z imeni vseh podložnikov.	Zdaj	bova delala!« In sta delala.	A
»Dovolj, a da jih boš še bolj! To je	zdaj	tvoj bič!« Potem je graščak Bičnjak	A
vse kdaj obrabi in odpove, tudi biči. »No,	zdaj	ima vsak svoj bič in še celo drugega za vsak	A
se je naužil, da je oživel in rdeče zacvetel.	Zdaj	bom lahko pel tudi o njem.« Valpet je	A
Vzvalovalo je žito in v tem zlatem morju je	zdaj	temu zdaj onemu maku vzelo rdeče krilce.	A
Vzvalovalo je žito in v tem zlatem morju je zdaj temu	zdaj	onemu maku vzelo rdeče krilce. »Kako	A
Ugrabili so zemljo, razbili so besedo in	zdaj	se jim hoče še krvi, krvi rodù iz Dežele zlatega	A
oči, preden jih odpeljejo na zadnjo pot. In	zdaj	se je Naran, eden izmed obsojencev na smrt obrnil	A
Naranu uro pred smrtjo, da bom povedal vse in	zdaj	izpolnjujem svojo obljubo, si pravi samemu sebi	A
ozelenelo, se soka nasrkalo in zraslo, vse	zdaj	lovi sončne žarke ter se iz cveta žene v sad	A
Opleli so že.	Zdaj	okopavajo.Tako dolgo se že sklanjajo, da jih	A
Najbrže so švigala ječmen,« si je rekel Martin, »	zdaj	pa te presnete koze nage ploskajo po vodi, vreščijo	A
umazane pene, ki so se nabirale nad zatvornico.	Zdaj	zdaj se bo na glavo postavila v vodo in zgrmela	A
pene, ki so se nabirale nad zatvornico. Zdaj	zdaj	se bo na glavo postavila v vodo in zgrmela med	A
Toda naj bo.	Zdaj	se vrne domov, v svojo rojstno vas, tam ga čaka	A
mlin, ki mu ga je oče zapustil. Nemara je	zdaj	popolnoma zapuščen, toda v kratkem ga bo za	A
kleteh in na podstrešjih, otroci so stradali, in	zdaj	na stare dni nimam kam položiti svoje sive glave	A
Veliko je delal za to stvar in še danes dela. In	zdaj	sedi.Saj če bi ne, bi tudi mene ne vlačili po	A
se je zarežal potepuh. »	Zdaj	se vrača v pokorščino in dobro bi bilo, da bi	A
oddahnil od prvega strahu, ga je vprašal, kam ga	zdaj	žene. »Na vlak,« je odgovoril detektiv	A
rušila njegove načrte o srečni bodočnosti. In	zdaj	je odrešen: zravnal se je, življenje se mu je	A
nikdar zaprt, da se mu je to prvič pripetilo	zdaj	na stara leta.Kaj hočemo, nesreča nikoli ne	A
ne počiva. Vse svoje življenje je bil težak,	zdaj	na stara leta pa se vrača kakor capin in razbojnik	A
gre Martin Jakončič, tam pa še nikdar ni bil.	Zdaj	je tukaj še precej vroče, je rekel, ampak pozimi	A
zemlja, kjer se dogajajo nezaslišani zločini.	Zdaj	pa se je na svoje lastne oči prepričal, da ti	A
Gledal je v mizo in komaj zadrževal solze.	Zdaj	ga je bolelo, da je bil povedal o Bernardu.	A
vam povem, z Bernardom nimam nobenega opravka.	Zdaj	na primer, ko sem tako rekoč ostal brez vsega	A
je odgovoril Martin. »Toda mlin je	zdaj	gotovo zapuščen. Sicer pa ga bom v kratkem spravil	A
pisal v časopise, govoril po delavskih shodih,	zdaj	pa sedi ... zaradi žeparstva. »Čudno,	A
kdaj zapel, je zapel po svoje. Tako je tudi	zdaj	požvižgaval in gledal s svojimi velikimi plavimi	A
šklopotanju velikega mlinskega kolesa. Toda Martin se	zdaj	ni več spominjal te podobe, zdaj bo začel vse	A
Toda Martin se zdaj ni več spominjal te podobe,	zdaj	bo začel vse na veliko, najprej bo razširil	A
otroke. Gildo more najprej poiskati, bogve kako	zdaj	strada po svetu. Potem bo poklical domov še	A
Toda Pipi se ni oglasil.	Zdaj	se je Martin spomnil, kako je njegov škorec	A
Toda, kaj zato.	Zdaj	gre Martin Jakončič na deželo in tam se ptičev	A
je s svojim kovčkom zadel v njegovo ptičnico;	zdaj	se je Martin zganil, okrenil se je in se nasmehnil	A
takole, kakor je že razlagal v goriški ječi. In	zdaj	ga je tako polomil.Butnil je kapo na glavi,	A
cerkvijo, kapitalizmom in podobnimi stvarmi -	zdaj	pa tako.Pred tistim farjem se je skoraj na kolena	A
ženščino je tudi malone pokleknil. Tako ne bo šlo,	zdaj	je te strahopetnosti konec, je trdo zaključil	A
to že vem, ampak do doma imam komaj dve uri,	zdaj	pa še poldan ni.« Toda karabinjerja	A
upognjenega in zveriženega hrbta, oči ima pa še	zdaj	lepe.« In naslonila se je na podboje	A
skalnata rebra, ki so segala do reke, se je	zdaj	vlekla po dolini široka in ravna bela cesta	A
in ravna bela cesta. In po tej cesti se je	zdaj	zibal Martin Jakončič in skoraj na vsakem ovinku	A
Jakončiča, ko je bil še mlad, in so se nemara	zdaj	oglasile prav zaradi tega, ker je štirideset	A
»Ali jih pri vas nimate?«	Zdaj	pa je ostrmel Martin Jakončič.Ozrl se je; fantalin	A
je omenil, da bo kmalu kupil hišo. In kaj naj	zdaj	reče, če ga bodo vprašali po tem ?»Zlažem se	A
Jakončič nekaj dni, preden je zbežal od doma.	Zdaj	pa je stal na cesti, si zasenčil oči in pogledal	A
je bila takoimenovana vas v grapi ob potoku,	zdaj	pa se je preselila k reki.Tu je tekla široka	A
ponosljal in rekel: »T‐t‐t, petnajst petelinov,	zdaj	smo pa doma.« »Jernej!«	A
takrat tarnanja na fari in v cerkvi oznanil.	Zdaj	pa je bil ta Jernej Cestar Bartolomeo Stradone	A
splačalo pisati, ker je bila le podrtija, in se je	zdaj	tudi sesela.In potem, saj veste, kako je: policija	A
in živel bi, kakor se spodobi. Sicer pa si	zdaj	tudi lahko ogledaš svojega sina.Velik je in9	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  3.301 3.401 3.501 3.601 3.701 3.801 3.901 4.001 4.101 4.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani