nova beseda iz Slovenije
ste dosegli! . / . / stran 18 . / KANTOR: In | zdaj, | glejte, sem lahko kar hočem!- Kaj bi vam bil | A |
- Kaj bi vam bil mogel dati prej? | Zdaj | dajem lahko z obema rokama... ŽUPNIK: O, gospod | A |
Tudi jaz bi rekel... KANTOR: Vsa stvar je | zdaj | odvisna od vas, gospod župnik. Vaša beseda je | A |
precej kažejo name, jeroba: ”Okradel jo je in | zdaj | jo sovraži!“Povem vam naravnost, da se je skoro | A |
ŽUPNIK: Tudi jaz mislim. - In | zdaj | pa dovolite, gospod Kantor, da vas še enkrat | A |
suknjo pridite k meni. KRNEC: In pa Maks je | zdaj | doma - KANTOR: Kaj pa dela? KRNEC skomizgne | A |
nikomur ničesar in nič več ne govori z mano... | zdaj | je že vse prepozno...In pa, Francka, nič mi ne | A |
izgovoriti. Prišla mi je, sam Bog vedi kako in | zdaj | vem, da je resnična.Tod je zapisana na stenah | A |
Odide v domačo sobo. MAKS: | Zdaj | ko je prišel čas, se bojim.Storili ste mi veliko | A |
Če ti je slabo, Maks, pojdi spat... MAKS: Ali | zdaj | se mora dovršiti, kakor že bodi...Umoril ga je | A |
luč, noben morivec še ni moril pri luči... In | zdaj | je treba samo hladne moči... le korak naprej... | A |
sede pri mizi v ozadju, nasloni glavo v dlan: | Zdaj | jih ni več móči izbrisati!...In zdaj je konec | A |
v dlan: Zdaj jih ni več móči izbrisati!... In | zdaj | je konec - samo še tole noč, do jutra še morda | A |
usmilila; s tole majhno roko, Francka, si razdrla | zdaj | moje življenje in nikoli več ga ne bom mogel | A |
vzel... vso, kakor si stala pred njim. No, glej, | zdaj | sem jaz tudi izgubljen, brez doma, vagabund | A |
gorko gnezdo, samo božjo srečo - no, vidiš, | zdaj | je šlo vse to mimo, kakor senca...Francka, zdaj | A |
zdaj je šlo vse to mimo, kakor senca... Francka, | zdaj | stojim pred tabo razcapan, nepočesan, izgubljen | A |
resno in s kakršnim hočeš poudarkom, da gre | zdaj | za življenje in smrt - FRANCKA prestrašena | A |
MAKS: Pisala si mi, da naj pridem. FRANCKA: | Zdaj | me je strah, da si prišel, Maks; jaz se bojim | A |
FRANCKA: Kaj si ti storil z mano? | Zdaj, | ko te imam od srca, od srca rada, mi je tako | A |
Francka, če sem te grdo goljufal. Ali misli si | zdaj, | da je vse prepozno.Prisrčno: Misli si, da | A |
tako sem se jokala in tako sem te čakala, in ti | zdaj | ne govoriš z mano.S kom govoriš, Maks, da ne | A |
prinesel računa. KANTOR ga prime za roko: | Zdaj | vas držim, zdaj vas ne izpustim.Sédite! | A |
KANTOR ga prime za roko: Zdaj vas držim, | zdaj | vas ne izpustim.Sédite! | A |
napravili lepo življenje. Zaradi tega mi ni hudo - | zdaj | govorim odkritosrčno z vami - in ko bi prišli | A |
ponižali. KANTOR vstane, brutalno: Dajte mi | zdaj | plačilo za ponižanje.Plačilo! | A |
si ga vzeli; ponižanje plačilo za ponižanje. | Zdaj | vam ne morem dati ničesar več in ne morem vzeti | A |
dati ničesar več in ne morem vzeti ničesar. | Zdaj | sva opravila in se lahko posloviva. KANTOR | A |
KANTOR: Varujte se, pomislite! | Zdaj | ste mi vzeli poslednje, zdaj sem nag pred vami | A |
se, pomislite! Zdaj ste mi vzeli poslednje, | zdaj | sem nag pred vami.Vaša beseda: ali sprejmete | A |
pustil na cesto. Prišli ste in ste me okradli in | zdaj | se nič ne pritožujte, če vam pred nosom zaklenem | A |
MAKS: Kar sem nameraval, sem dosegel. | Zdaj | imate plot, ki ne morete preko njega.Imate vest | A |
nič naredil. KANTOR mečje, proseče: No, | zdaj, | Francelj, bodi malo vesel, ko si pri meni.Nič | A |
Francka, nisem delal in trpel sam zase... kaj mi bo | zdaj | oblast, ko nimam nikogar, da bi ljubil mene | A |
nikogar, da bi ljubil mene in mojo oblast?... | Zdaj | se me bojiš in se mi ne upaš pogledati v obraz | A |
me bojiš in se mi ne upaš pogledati v obraz - | zdaj, | ko bo naše življenje veselo in prijetno, ko | A |
lahko naprej in si napravimo veliko kraljestvo? | Zdaj | , Francka, me moraš ljubiti, zdaj se me morate | A |
kraljestvo? Zdaj , Francka, me moraš ljubiti, | zdaj | se me morate okleniti vsi, tako da bomo vsi | A |
eusmiljena, jaz sem tvoj oče, usmili se!... Če pojdete | zdaj | vsi stran od mene in me ostavite samega, čisto | A |
je pripeljala. Moža si ji spravil ob kruh, | zdaj | ji rêdi otroke! DELAVKA iz gostilnice, s | A |
se za njene besede... Hana, bodi pametna; glej, | zdaj | ko nas vsi tako sovražijo, zdaj ko smo toliko | A |
pametna; glej, zdaj ko nas vsi tako sovražijo, | zdaj | ko smo toliko hudega že doživeli, se moramo | A |
zgodaj?... Mehko, proseče: Francka, daj mi roko | zdaj... | Bog s tabo, Francka... | A |
lažje mi bo, če bom vedel, da si blizu... Daj mi | zdaj | roko! FRANCKA: Oče! | A |
ne mudi! Veselo: Zato sem prišel sem... in | zdaj | taka neprijaznost!... KANTOR: Napravimo, napravimo | A |
je z Bernotom? . / . / stran 57 . / SODNIK: | Zdaj | pa naj prašam še besedo!- Ali ste pijani, prijatelj | A |
KANTOR: Čemu po ovinkih; ne mučite me, pustite | zdaj | svoje juristiške neumnosti in prašajte naravnost | A |
siloma v greh! Povedal sem vam, kdo ga je ubil - | zdaj | storite, kar vam je storiti! SODNIK: Kdo | A |
adjunktom v ozadju. KANTOR se zasmeje na glas: | Zdaj | je torej jasno, kakor na dlani, da ga nisem | A |
moreš ostati pri meni, - pojdi in Bog s tabo. | Zdaj | mi ni več težko; obšla me je bila plahost in | A |
mi ni več težko; obšla me je bila plahost in | zdaj | sem se je otresel za zmerom.Če pojdeš, Francka | A |
privezani ste name. Izpusti njene roke; hladno: | Zdaj | pojdi in prinesi vina na mizo; mislim, da bo | A |
nikoli nisem vedel, koga. KANTOR: Zato me | zdaj | dobro poglejte. Župnik in dvoje mož z | A |
kakor da bi bil videl takrat puško v kotu - | zdaj | pa pravijo, da je ležala v jarku. KANTOR | A |
KANTOR: So se že skesali. DRUGI KMET: | Zdaj | se že vsak pastir kuja, če mu ne rečeš gospod | A |
da jih je mnogo, ki me ne marajo in ki bodo | zdaj | na glas in na tihem rovali in hujskali proti | A |
KANTOR: Šlo je mimo vse. - In | zdaj | bodimo veseli - glejte, kako je posijalo sonce | A |
DIONIZ: In ste se vdrugič vrnili! DAMJAN: | Zdaj, | na stara leta, se napravljam, da pobegnem vtretjič | A |
sem že pred štirinajstimi dnevi obesil vrv. | Zdaj | jo ogledujem vsak večer, tisto vrv, časih se | A |
DIONIZ: Jaz jo slišim, v svojem srcu jo slišim. | Zdaj | je prijela za kljuko, zdaj odpira vrata natihoma | A |
srcu jo slišim. Zdaj je prijela za kljuko, | zdaj | odpira vrata natihoma ... natihoma ... MRVA: | A |
kliči je meni ... k meni ne prihaja! DIONIZ: | Zdaj | gre po stopnicah, po hodniku ... zdaj je pred | A |
DIONIZ: Zdaj gre po stopnicah, po hodniku ... | zdaj | je pred durmi ... Vida! Na pragu v ozadju | A |
ali me udari v lice! Iz paradiža prihajam; še | zdaj | se mi blešči v očeh, še zdaj mi je gorko in | A |
paradiža prihajam; še zdaj se mi blešči v očeh, še | zdaj | mi je gorko in sladko v srcu. MRVA: Nisem | A |
DIONIZ: Vida, ostani! VIDA: Še | zdaj | so vse tiste svetle luči v mojih očeh, še zdaj | A |
zdaj so vse tiste svetle luči v mojih očeh, še | zdaj | je ljubezen gorka in sladka v mojem srcu, še | A |
Posloviti sem se hotel s smehom in z grenko besedo, | zdaj | pa je tolika žalost v mojem srcu, da mi lije | A |
trepeče od sreče ali od groze ... Človek misli: | zdaj, | prav zdaj se bo vse izpolnilo, bo vse razodeto | A |
sreče ali od groze ... Človek misli: zdaj, prav | zdaj | se bo vse izpolnilo, bo vse razodeto ...Kar je | A |
takimi očmi, ki bi jim nikjer ne bilo skrivnosti. | Zdaj | bi si več ne želel takih angelskih oči; spomin | A |
trudnemu, slepemu, zehajočemu umiranju, ki je | zdaj | naš delež!Jaz verujem v to drugo življenje | A |
tako globoko in tako bolesti polno, kakor je | zdaj, | ob teh urah, ko vem, kako blizu mi je kolovoz | A |
Sonce zahaja ... | Zdaj | bo dovolila temna kraljica, da odgrneva pajčolan | A |
Tam ... zasvetilo se je v parku, tik ob jezeru! | Zdaj | se je izlila zarja na slamnik, na obraz, na | A |
88 . / ZDRAVNIK: Sam si jo klical v srcu, še | zdaj | jo kličeš!Se okrene proti durim na levi. | A |
prijatelj, kaj ne veš, da si me žalil vdrugič, | zdaj, | prav zdaj, s temi solznimi besedami?Ali greh | A |
kaj ne veš, da si me žalil vdrugič, zdaj, prav | zdaj, | s temi solznimi besedami?Ali greh je moj, ne | A |
narahlo, prav narahlo, da bi pogledala in zbežala. | Zdaj | sem pogledala, pa sem videla, Bog se usmili | A |
huduj se in reci, da se ti je sanjalo! DOLINAR: | Zdaj | si tukaj, zdaj te ne izpustim, dokler ne boš | A |
da se ti je sanjalo! DOLINAR: Zdaj si tukaj, | zdaj | te ne izpustim, dokler ne boš vsega razumela | A |
Kod si hodil, kam si se izgubil? ... | Zdaj | pa misli, da sanj ni več, da je veselo jutro | A |
objemu! VIDA: Iz sanj si govoril, iz puste noči; | zdaj | pa je že blizu tvoje veselo jutro, blizu tvoj | A |
Ne moja na vekomaj? Mrak je | zdaj, | kako bi na pot, kam? VIDA: Jutro je ... | A |
vdani - najbolj ubogi! DIONIZ: Daj mi roko | zdaj, | da se te oklenem trdno, da te ne izpustim nikoli | A |
POLJANEC: Glas poznam. MRVA: Ali | zdaj | ne štejem več ur, štejem že minute, ko pojdem | A |
o, pač sto let in tisoč let! DIONIZ: Brat, | zdaj | je vse dopolnjeno! VIDA: Vse pozabljeno! | A |
Poljubi Vido in Dioniza. | Zdaj | drži široka bela cesta v večno pomlad! DIONIZ | A |
VIDA: Ne kliči spominov, teh žalostnih ... | Zdaj | je jutro, kje so tvoje sanje? DIONIZ: Zdaj | A |
tvoje sanje? . / . / stran 107 . / DIONIZ: | Zdaj | je dan - in večera nikoli več! POLJANEC: | A |
legel kar na polje in sem zaspal ... DIONIZ: | Zdaj | pa je jutro in večera nikoli več! POLJANEC | A |
Tako sem mislil, da ti porečem. | Zdaj | pa je vse to kakor spomin; njega imaš rada, | A |
kimajo z žalostnimi obrazi. DACAR zacmoká: | Zdaj | pa k ženski! ŽUPAN ga ošvrkne s hudim pogledom | A |
DACAR: Hudó čudna reč! ŽUPAN: | Zdaj | pa nastane vprašanje, ljubi moji: kako bi se | A |
našim rodoljubnim in drugim čednostim. Kaj je | zdaj | naša dolžnost, ljubi moji?Zidajmo in popravimo | A |
VSI: Kaj z njó? UČITELJ: | Zdaj, | cenjeni Konkordat, pa vi pripovedujte dalje | A |
Ukažite, pa se povrnem! ŽUPAN: Nikamor se ne boš | zdaj | vračal...Kam pa ti, nesnaga dacarska? | A |
pohujšanje! Edina pomoč naša in rešitev je | zdaj, | da se vstopimo v trdno vrsto: zid, sto klafter | A |
po krivici pritaknil, tudi ničesar izpustil. | Zdaj | pa napraviva! ŽUPAN ves zgrožen: Človek | A |
je filozofija stare sorte. - Nadvse je važna | zdaj | le ena stvar, beseda ena: ali ti je dolgčas | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |