veter (501-600)

Veter vleče od tamkaj.« . / . / stran 272 . / »	Veter?	Kje ga je pa kaj?«	A
Dva mladeniča sta stopila pred vozilo.	Veter	se je igral s kokardami na njunih čepicah.Iz	A
Vstajala je zarja. Od morjá je dahnil hladen	veter	in mu oblažil razbeljeno čelo.Krog ustnic mu	A
posamezna ribiška koča. Od Trakije je pihljal hladen	veter,	šumeli so vrhovi vitkih pinij, dišali so beli	A
bogoslovec. To je bil Teodori neizmerno ugoden	veter	v jadra njene lahkožive barčice.Včasih se je	A
težka pot te čaka. Junaki bodo jezdili kakor	veter.	Konji so že kupljeni, izborni konji, da jih ne	A
Dolga, stisnjena barčica je letela.	Veter	je polnil jadra, da so se jambori krivili.Ob	A
nihali. Od Egejskega morja je dihnil večerni	veter	po hladnih valovih in pobožal razžgano zemljo	A
šum po usahli travi, kakor bi vzdržema vlekel	veter	po gozdu.Ko so prišli že do ovinka, koder bi	A
sprožili tetive, ne mahali z mečem v prazen	veter.	In tega dela, tega vročega in krvavega dne se	A
Noč. Po cesti je pihal južni	veter,	ona pa sama s trudnimi sanjami, uničena pod	A
lesa. Žolto jesensko listje je gorelo v soncu,	veter	se je igral z njim in ga sukal v veselih vrtincih	A
je sijalo zunaj prekrasno jesensko jutro.	Veter	je rahlo vlekel skoz divjo trto pod njenim oknom	A
»Punca, trubaduriš!« Mrzel	veter	je zavel okrog vogala, da se je zavila tesno	A
priromal iz Hrvatije. Po dolini je pihal hladen	veter.	Silvestru so se širile prsi, kakor bi vohal	A
zaverovana poslušala; plesal je, da je dajalo	veter	in so se svatje kar spogledovali, češ le kje	A
zemlji. V vrbah za Savo se je zganil prijazen	veter,	dolge vejice so rahlo zavalovile, reka pa si	A
padali na obraz v enakomernih brazdicah, kot če	veter	nakodra vodno gladino, in v enakih valčkih je	A
sta jo z združenimi močmi pahnila noter dež in	veter.	Še ko je obstala sredi šotora in si	A
visokim stopil ven. Ko sta odgrnila loputo, je	veter	spet butnil noter val mokrote in hladu.	A
kepa čistega zlata, stisnila sem jo k sebi in	veter	me je, kot bi trenil, odpihnil nazaj. Toda	A
se jih že nisem več bala. Bi kdo menil, da je	veter	potegnil skozi krošnjo jablane za ograjo, toda	A
potegneš naprej, in ti ne more do živega nič, ne	veter	ne dež ne sneg.Niti v noge te ne more prav zebsti	A
Na zrak. Kjer sije sonce in piha	veter.	Zunaj je stal stric Lojze.	A
»Samo?« »Ne trosim se v	veter.	« »In je zdaj končano?«	A
svetilka nad ulico. Zagugal jo je zgodnji	veter,	ki se je skozi odprto okno pritihotapil tudi	A
da me ima rad. In to ne more biti vrženo v	veter,	to mora biti zasluženo, ljubezen za ljubezen	A
ulila se je ploha, ko da so se odprli vsi duški,	veter	s hribov pa se je z močnejšimi in močnejšimi	A
daljnem zvoniku župne cerkve je počasi bila ura in	veter	je prinašal bronaste zvoke, kakor sle iz drugega	A
dolg do jutrišnjega dne?« »S te strani piha	veter?	« je dejal Gradnik zamolklo. »Uničiti me hočeš	A
zaslišali glasovi, ki jih je bržkone prinašal	veter	sem do sobe.Gradnik se je zdrznil in prisluhnil	A
gorskih pašnikov, ki mu jo je prinašal nočni	veter.	Kmalu se je strmina uleknila in za drevjem se	A
nebesnim obokom, je zdaj in zdaj potegnil lahen	veter,	in poslušajočima otrokoma se je zdelo, da se	A
toliko bolj pozimi, ko nam nagajajo tema in mraz,	veter	in zameti!Vkljub temu sem zdrav in krepak, kakor	A
in s pisanim planinskim plezavčkom in že je	veter	kakor tožeč odmev prinašal klicanje kukavice	A
jadrni polet belih oblakov, ki jih je gonil	veter	po visokem nebu in jim na prečudne načine spreminjal	A
se treskoma zaloputnejo. Od skale sem zavija	veter,	kakor da vpijejo izgubljene duše na pomoč, po	A
spremenil v blesteče bisere. Nad Ložnico je lahen	veter	razpihal prozorne megle, prve znanilke bližajoče	A
ter drdranju oddaljujočih se vozov. Polnočni	veter	boža njegov razgreti obraz z mehkimi prsti,	A
stopil v poznojesenski večer. Nenavadno topel	veter,	znanilec bližajoče se spremembe vremena, mu	A
bil večer privlekel s Plešivca. Čez čas je	veter	pojenjal, tudi snežni kosmi so se povečali,	A
je v trenutku minil, kakor da ga je odpihnil	veter;	nadomestil ga je strah, neizrekljivi strah,	A
je počasi bledel v nastopajočem mraku. Rahel	veter	je prinašal do njegovega nosu krepko vonjavo	A
ne sliši ... Nato, kakor da je od nekod zapihal	veter,	zafrfotajo bele halje, zaplapolajo krila, obrazi	A
z milo dobrodošlico pozdravljal pomladanski	veter,	donašajoč s seboj vonjavo prebujajoče se zemlje	A
v katere raztrgana jadra se ne ujame noben	veter	več, oddrsal nazaj proti trgu.	A
Zunaj je bilo temno in hladno. Oster	veter	se je pripodil zdaj pa zdaj po cesti in zastokal	A
je planila mahoma izza gorá. Hladen, vlažen	veter	je pihal, težki oblaki so se vlekli počasi in	A
ozrl, je bil že v samoti. Še močneje je pihal	veter	tam, še bolj temna je bila noč.Mahnil jo je	A
bližnjicah, preko polja in senožeti. Planil je	veter,	veselo je zažvižgal in mu je vzel klobuk. Aleš	A
”Vzdigni me!“	Veter	je zapihal, šumelo je polje, človeškega glasu	A
tihe so bile njegove besede, preglasil jih je	veter,	ki je jahal jadrno preko doline, da so šepetale	A
žalostnih in obloženih ... Okno je zažvenketalo,	veter	je zapihal skozi izbo, kakor da so se bile odprle	A
ležal na peči, kakor da ga je bil zanesel tja	veter	skozi zapahnjeno okno. Na papirju je bila	A
tvoje lice je samo dihnil greh, kakor opojen	veter	od juga; prednjo pa je stopil v vsem svojem	A
sv. Lenarta. Zdaj pa zdaj je zapihal hladen	veter	ter otresel uvel list z razcvelih rož, ki so	A
sence dreves. V listju je šumel lahen, hladen	veter;	tu pa tam je palo na zemljo uvelo peró, ter	A
širijo travniki, pod svetlim nebom sanja polje,	veter	ga boža z rahlo dlanjó.Tiho, kakor speč otrok	A
pa je odprl duri?“ je vzkliknila krčmarica. ”	Veter	jih je odprl!“ je odgovorila Francka in je šla	A
”Mir!“ je govorila ona. ”Še	veter	ti ne bo dihnil v lice in tudi ne zla beseda	A
iz miru in iz ljubezni ...“ Hladen jesenski	veter	je pihal, hladno in tiho so sijale zvezde.	A
prelivalo blato po dolini ... Sladak, ves blagodišeč	veter	je bil, praznikov predvečer; s Petrom - Peter	A
Sosedo je spreletelo po životu, kakor da je bil	veter	odpahnil okno in zavila se je tesno v ruto.	A
bil nametan visoko, kakor ga je bil nanesel	veter.	Razločil ni ničesar, kakor da bi stopal z zatisnjenim	A
gozda; nebo je bilo višje in svetleje; rezek	veter	je zapihal od severa.Šimen je bil dospel do	A
zamete in nikoli več ne boš ugledal dneva.“	Veter	je zapihal, okno se je streslo narahlo. Šimen	A
Stopil je pred prag in se je stresel od mraza.	Veter	je pihal močneje, nebo se je vedrilo, na snegu	A
holmu je stala samotna cerkev; v linah je stokal	veter.	Hlapec je poslušal in ni vedel, odkod prihaja	A
samotnega laza pod njim. Za hip je utihnil	veter,	utihnili so zvonovi v linah in tedaj je zaječalo	A
mirno, na snegu je odsevalo svetlo nebo; leden	veter	je pihal od severa. Popotnik je stopal skozi	A
prostrano ravan in bega po snegu, ali pa je potegnil	veter	skozi gozd in ga je vzbudil.Le dalje, popotnik	A
Ovratnik je zavihal visoko, da mu ni pihal ledeni	veter	naravnost v lica in je stopal v klanec s krepkimi	A
”Ni še dolgo, kar je hodil človek tod. Ne	veter	ni razpihal sledov in tudi še zamrznili niso	A
bili godni, so sfrfotali bogvekam, gnezdo je	veter	razdejal.“ ”Prvenec moj, klical sem te mnogokdaj	A
mati in sin in sta se smejala; kadar je rahel	veter	razmaknil vejevje nad njima, se je zasvetilo	A
nerodno in prisiljeno, kakor da ga je zanesel	veter	slučajno na oni šop razritih las.Tudi suknji	A
Grozna!“	Veter	je zapihal močneje in na obraz mi je kanilo	A
vsakovrstni ljudje, kakor bi jih bil znesel	veter	na kup.Prav koncem mize je sedel sključen železniški	A
liste, ki so rasli na enem drevesu in jih je bil	veter	razgnal in razpihal na vse strani ...Spogledali	A
Dež je ponehal, a zdaj pa zdaj je buhnil močan	veter	in podil po nebu oblake, da so se trgali in	A
zatisnila oči. Kakor bi jo nesel najhitrejši	veter,	razširila se je novica o Vejánovi smrti neznansko	A
Lepo vreme je zunaj! Dež lije, da je veselje,	veter	ga nosi v valovih vsekrižem, korcema ga meče	A
valil pred menoj. ”Ploha je zunaj ... dež in	veter	in blato in mrak!Punt je v meni nocoj!	A
Saj ne veste ...“ Rahel	veter	je zapihal preko ulice in zavila se je tesneje	A
glava je kimala enakomerno. Vdrugič je zapihal	veter	preko ulice; jutro je že dihalo od daleč, nebo	A
razkuštrani tako umetno, kakor da bi jih bil razpihal	veter.	Stala sem časih pred ogledalom in nisem mogla	A
domovini. Tako kakor so viharni vsakih deset let:	veter	zapiha, usuje se ploha, nato pa ni zrak nič	A
je življenje ...“ Okno je bilo odprto; jesenski	veter	je pošumeval v bukovju, časih so se zgenile	A
gozda sem, preko holmov, je potegnil hladnejši	veter,	zašumelo jevsenaokoli in grdo zgrbljeno listje	A
strugah podrkavajo drobne kaplje navzdol; zapiha	veter,	v visokem, gostem vrtincu sevzdignejo snežinke	A
ravní bežeče bele rjuhe, ki jih je bil odtrgal	veter	z visokega plota na obzorju.Od vzhoda je zasijalo	A
dvigajo valovi; iz Italije je zapihal opojen	veter	in objel zemljo s svojim toplim, mehkim razkošjem	A
nerazločna, nemirna; tako žene spomladanski	veter	bežne meglé preko pokrajine, ki jo odgrinjajo	A
blizu ali daleč, se je glasila harmonika; gorki	veter,	ki je pihal od juga, je njeno veselo pesem vžigal	A
bili podobni plevelu na njivi, kadar ga počeše	veter.	Videl je dvoje nastežaj odprtih oči, v teh očeh	A
kosce, jih razmetal po poti, da jih je trosil	veter	na vse strani.In takrat ga je obšla misel, prečudna	A
v srce njih toplo sapo. Nenadoma je zapihal	veter,	plamen luči je švignil nakvišku in ugasnil.	A
in topel večer je bil, komaj toliko je pihal	veter,	da se je narahlo zibalo na senožeti in da je	A
kdo bi gasil ta ogenj sodomski, ki ga je gnal	veter	kakor goreč oblak preko doline, nosil ga proti	A
starka... Ugasnilo je prijazno sonce na stropu;	veter	je bil zunaj in okna so se časih nalahko stresla	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani