veter (401-500)

sila slab. Neprijeten dan je bil, in mrzel	veter	je vlekel, a kljub vsemu odsvetavanju je koračil	A
le še tako; kakor hitro pa potegne gorkejši	veter,	pridem v vas.Le verjemi mi: najhujše bolečine	A
Prišla je bila zopet jesen. Čvrst	veter	je pihal rumeneče listje z drevja, in lastovice	A
Tako sta prilezla na vrh. Gori je vlekel mrzel	veter,	in Mana je zavijala očeta, ki je bil ves v potu	A
zanimivo. Gledali so skoz okna, kako žene jesenski	veter	vodene snežinke v šipe, na golo drevje, po mokrih	A
skozi to okno tukaj pogledalo. Prišel bo gorak	veter	od juga, prepodil sneg in mraz in prebudil polje	A
pogledalo skoz okno, in čakala, kdaj potegne	veter	od juga in prebudi spečo zemljo.A vse to je	A
se je morala sama braniti. Popihnil je topel	veter	od juga in začel izpodkopavati zimske utrdbe	A
Gašper,« je vpil za njim, »nad lazom je podrl	veter	eno staro, trhlo hruško.Ali jo smem jaz s poti	A
zasuče petelin na strehi, kadar potegne nasprotni	veter,	tako sta se obrnila Ivan in Janko proti Škorčevi	A
bi jo bile oblile, četudi bi ji ne bil gnal	veter	dima v oči. Po cesti se je začul počasen korak	A
prav. Starši so takoj uganili, od kod piše	veter,	in ker sta želela oba, da bi se sin izmotal	A
nerazločen šum kakor od dreves, ki jih maje	veter.	Rastoča tema je naznanjala bližnjo noč in jemala	A
trenutku se je zemlja stresla, stare smreke je vil	veter	kakor travne bilke, skalovje se je podiralo	A
so rastle visoke temne smreke. Nekatere je	veter	omajal, z nekoliko koreninami so se še držale	A
zvonilo Dorici in skozi na pol odprto okno je	veter	donašal v sobo žalostne glasove cerkvenih zvonov	A
tla. Precej časa je ležala na grobih, mrzel	veter	jo spet vzdrami iz omedlevice, groza jo obide	A
prijetno senco, ležalo je zdaj na tleh, mrzloten	veter	je pihal in prve snežinke so jele padati izpod	A
debel, siv prah, katerega tudi nama sovražni	veter	nosi v oči.Poglej črnosive vrane, stare mamice	A
stena pa se je ozirala na polja in travnike in	veter	se je lahko z vso silo zaganjal v njo.Onega	A
je bil vsul gost dež. . / . / stran 8 . /	Veter	ga je zanašal v okna in steklo je šuštelo pod	A
skočil na klop in se vlegel materi v naročje.	Veter	je podvojil napad in tudi dež se je vsul z večjo	A
dekle se je v resnici treslo po vsem životu.	Veter	se je z novo silo zagnal v steno.Na podstrešju	A
letom nekega zimskega večera. Zunaj je bril	veter	in gost sneg je naletaval.Skozi okna je prihajal	A
konec te nesrečne poti. V tem trenutku mu je	veter	prinesel na uho pasje tuljenje. Obstal je in	A
se je ustavil na pragu. V obraz mu je zapihal	veter	in mu zanesel v oči dež.Zamižati je moral in	A
Vreme je bilo grdo. Mrzel	veter	je bril in deževalo je.Ves prezebel in premočen	A
Samo gozd je ječal, ker se je zaletaval vanj	veter.	Dvema vojakoma je naročil, naj hitita za par	A
stoletni hrasti. Od severa je prižvižgal močen	veter.	Zapletel se je v vrhove dreves in se s tako silo	A
proti nebu. . / . / stran 153 . / Ko ga je	veter	razgnal, se je nudila očem grozna slika.Kjer	A
njim ne dohitim nikogar z njim ne prehitim le	veter	si v lase lovim sposodim si rumen dežnik za	A
/ dan je drugačen dan je drugačen kot vsi	veter	v travah stoji daleč oblaki so šli dan je drugačen	A
opeval beli cvet ob kamnu se bo lomil val in	veter	bo raznašal glas v peni nekih drugih dni nekdo	A
. / stran 32 . / včasih tu včasih tu gre	veter	čez čez polje gre in preko cest še dalje gre	A
stran 38 . / ljubezen je zakleti grad povej mu	veter	iz ravnic kako je pod perutmi ptic prinesi mu	A
dva napravljeno . / . / stran 41 . / povej mu	veter	iz daljav o večni žeji mladih trav prinesi mu	A
prišla sem spet ker je jesen povabil me je	veter	sem o tebi mi je šepetal v naročju mojem je	A
imel je nebo nad ljubljano imel je oblake in	veter	imel bo zdaj drobceno zvezdo imel bo tam klopco	A
Ničesar drugega si ne želim kot le ta ravninski	veter	v laseh in Gustijevo roko, ki me varno vodi	A
stene. Strune so ji drhtele, kakor da bi se	veter	lovil vanje. Ali kot bi jih mršili neki nevidni	A
ugibala, kaj bo. Sprva se je še zdelo, da bo	veter	zlahka scefral čemerni nevihtni oblak.Potem	A
ki je bilo na strehi, da je ne bi ravninski	veter	odnesel.Potem je v tej ihti zasekal še v grobo	A
dimu, ki ga je nek skriti in nagajivi nočni	veter	ves čas obračal ravno v naju.Ščipali so in gulili	A
sovraštva, kakor bi bil nek hudi navzkrižni	veter	nad nama podil nevihtne oblake.Kljub temu nisem	A
ki ga je obračal neki povsem zmedeni jesenki	veter,	nas je kajpada na mah premočil, a to zdaj kajpada	A
lučko. V njej pač dozorevajo semena, ki jih	veter	potem spet natrosi v zemljo.Iz jih vzklijejo	A
vzkliknila Julija. »Visoko, visoko jo odpihniva, naj	veter	raznese njena semena daleč naokoli!« Nato sta	A
od spodaj jo žari svetloba, in kadar potegne	veter	okoli voglov, obešenje zacvili in zastoka, ker	A
smukali tja, razprostirali peruti, pretepali	veter,	se spuščali naravnost proti rdečemu nebu, se	A
gostil v temo, z gora in gozdov sem je sviščal	veter,	njegovo sviščanje je navijalo ušesa in metalo	A
skozi prazna, slečena okna se je muzal debeli	veter,	Tjaževi nohti so se vrnili na verando stolpne	A
zadeneš obnjo, se je samo dotakneš, ali kadar	veter	vrže obnjo smet.Votla izkustva te tarejo, otepaš	A
si vije svojo pot pod mokro drevje, bodičast	veter	se motovili okoli ušes in nasaja obleko na svoje	A
konec posijalo sonce ali da je zavel toplejši	veter,	danes je izjemoma dežilo, tako smo se zmenili	A
ali morda še tudi kaj drugega, toda čas je	veter,	ki pleve razpiháva in le zrno pušča.	A
poprejšnje domovanje, kjer so mu bili dež in	veter,	mraz in sneg stanovitni tovariši in kjer ga	A
nekako zlato mrežo, ki je plesala, kakor je	veter	gibal vrhove; ponekod so segali slabi solnčni	A
mislih vsled razgretih besed, ki jih je govoril v	veter.	Dve podstavki sta mogoči ‒ tako je premišljeval	A
bil dokončal ta odstavek, se je pohvalil: »Nov	veter	veje sedaj pod Konjplanino. Nove metle dobro	A
ga je prevzel. Kakor bi ga bil zagnal mrzel	veter,	tako hitro je stopil od okna; tako neprijetno	A
Avšica, vsaka reč ob svojem času! Zdaj veje drug	veter,	z njim moram frčati jaz, pa me zafrkavaj, kolikor	A
za vsak slučaj pripravljen, tu veje drugačen	veter	nego onkraj Save.Nevarno je tukaj in pozebe	A
je zavpil Vilar, ves rdeč v lice. »Ne pljuj v	veter,	da ti ne pade na obraz!Ne kliči pušk, ki so	A
pokvarjeno pečenko. V tem je zavel zunaj drug	veter	in sneg se je utrgal.Toda mrak je še ležal na	A
zjutraj še poleg sebe, ali ga odnese ponoči	veter	bogve kam.Ko smo se bíli po Ogrskem, so nagnali	A
v mirnem zakotju, se tako vzravna, kadar mu	veter	prinese jek oddaljenega strela in z namuljeno	A
Gregorka. Dvignila je kvišku roke, kakor mlin na	veter	svoje vetrnice, ko ni vetra in ne more mleti	A
sem že rekla: iz te hiše pojdem proč, kamor me	veter	zanese, in se preselim na drugi konec Ljubljane	A
preko dvorišča. Od severa je pihljal čuden	veter	in orehovo perje na našem vrtu je neprestano	A
nenadoma izpremenilo. Od juga je potegnil gorak	veter,	nebo se je pooblačilo, povsod se je zadelalo	A
razvedrilo, sneg ni več padal. Mrzel severni	veter	je bril okoli voglov in pometal s snegom. Vse	A
pozabim, in če bi živel dvajset let preko smrti.	Veter	sladkih nad mi je napenjal jadra in hitro in	A
odnehal!« Smukova je zdaj vedela, odkod veje	veter.	TRPLJENJE SIROTE IN NJEN BLAŽENI SEN Bolj in	A
ogalov hiš, po vrheh dreves se je lovil mehak	veter	in dišalo je po pomladi. Janko iz gostilne ni	A
pokonci! Kaj, če bi ji kamenček zagnal v šipo ‒	veter	buči, drug ne bo slišal nego ona.Ako me ima	A
Mislim, da me sploh ni nikdo.	Veter	je bil, morebiti je kako vejo odlomil ali kako	A
dosti sadja, ali ga bo malo ali nič ‒ ali je ta	veter	koristen ali ni ‒ in če bo kaj sadja, kateri	A
šumenje lista v vetru: ne pomaga mu, ne ovira ga,	veter	bi šel tudi brez njega! Ljudje preradi pozabljamo	A
so bile nevihte. Koj prvo noč so jo imeli,	veter	je tulil kakor samum v puščavi, treskalo je	A
izumrlo. Slišal je, kako je na streho prinesel	veter	suho vejico, drugega nič.Še je slišal, kako	A
Vse je utihnilo. Le	veter	je žvižgal čez streho.Namesto srnjaka je zalajal	A
Tihotapil je čez prag.	Veter	mu je zmršil lase, če se mu le od strahu niso	A
Nikogar ni bilo: ne Maruše ne Tomaža. Le	veter	je pihal; ta je prevrnil prislonjeno skodlo	A
Moj bog, taka pot! In	veter	in veje - strašna moram biti.« »Taka, da si	A
stran 120 . \/ so švigali in trobili po cestah,	veter	jima je nosil prah v oči.Spoznal je, da bi bil	A
odrinila gnečo krog sebe in odšla izpod lope. Oster	veter	je pregnal sive oblake proti zahodu, da so se	A
radovedni modrijan tak. Ko bi te groblje neke noči	veter	pometel z naših polj in travnikov, bi mu bili	A
stran 28 . / bili hudo hvaležni. Seveda pa	veter	pometa le suho listje, kamenja ne more, zato	A
‚Prama, Prama, kaj vohljaš? Ali preizkušaš	veter,	če bo jutri še lepo?’Prama, ki se je na vsak	A
sede dremlje, ga predrami nekaj, kakor bi mu	veter	dahnil v lice.Odpre oči.	A
palico po melu, Kolumbež pa je kadil, da je	veter	pihal dim hudobcu pod nos. »Mmm ‒ kako čudno	A
suhljadi. Ko je dobro zagorelo, je potegnil	veter.	Nad sedelčkom je bila suha, od snega povaljana	A
Vnela se je.	Veter	je zanesel vanjo iskro.Oče je bil v skoku pri	A
meni; z bukovo vejo je teptal vneto vlasnjo.	Veter	je vlekel huje in huje.Komaj je oče udušil prvo	A
je že posvetilo više. Vsaka iskra, ki jo je	veter	dvignil iz ognja, je zažgala.Ogenj po travi	A
čelo, je že začutil, kako se je priplazil mrzel	veter	po goličavi. Všeč mu je bil tak hlad.	A
Všeč mu je bil tak hlad. Toda nenadni	veter	je svojo moč pridodajal in vil veje bukve.Tudi	A
zalajal, ko se je sova oglasila, ko jima je	veter	pihal v prsi, da je to znamenje lepega vremena	A
Tiho, vse tiho. Le rahel	veter	je potegnil, ogenj je zanihal in spet še bolj	A
»Jejhata, čisto blizu so že.« »	Veter	vleče od tamkaj.« »Veter?	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani