nova beseda iz Slovenije
ljudmi, a midva jo bova razkadila, kakor razkadi | veter | meglo; midva bova postavila sredi gladkega travnika | A |
spada v njeno igro o grizenju roke. Nekak silen | veter | razkošja, ki je izhajalo iz občutka zmage nad | A |
Ceste so bile mokre, od nekod je pihljal močan | veter | - in v meni so se začela zbujati fakinska nagnjenja | A |
vedem naglas kakor Podorehar... lovim pomladni | veter | in iščem človeka, h kateremu bi se zatekel, | A |
Beethovna, medtem ko je on pisal v starem mlinu na | veter. | Traparija. | A |
kakor mrtvo železno nihalo v temnem stolpu... | Veter | je potegnil skozi gozd.Pred noge mu je priletel | A |
bodo zdaj zdaj stegnile in udarile, odrešile. | Veter | je priplavil čez gmajne vonj po cvetočem brinju | A |
Vsako noč je en list odpadel. | Veter | jih je trgal.Stene so postajale hladne. | A |
. \/ . / pene. Tu je bil mir: zelena trava, | veter, | čisti potoki, oficirske kuhinje, mlečnozobi | A |
vlekla bela megla. Po dolini je pihal rahel | veter. | »Vreme bo,« je strokovnjaško prikimal. | A |
listje se je zlatilo v bledem soncu, pihal je | veter, | v vrhu se je odtrgala tepka, padala celo večnost | A |
zavaljeni, trebušasti oblaki, zapihal je pritlikav | veter | in prihulil velo travo, upognil dozorevajoče | A |
šapaste roke s prsi na hrbet. Potem potem je | veter | zganil krone dreves, z debla je padlo črvivo | A |
priti na prostovoljno delo. Jesenski | veter | veje skozi vas in nosi s sabo vonj po dozorevajočih | A |
cesto. Cesta je tiha in prazna, samo včasih jo | veter | nastelje s prvimi orumenelimi listi, ki jih | A |
Lep. Šipkov grm cvete, | veter | ga stresa, da je klop pri koritu vsa posuta | A |
življenje v njem. Tako tiho je, da je slišati, kako | veter | na vogalu Usadarjeve hiše premetava star škrnicelj | A |
noga pogleda izpod odeje in se spet skrije, | veter | odpre oknice, oknice zaloputnejo in vaza s suhim | A |
veselo izpuhava dim in globoko vdihava hladen | veter, | ki piha od morja. „Tudi nam je potreben | A |
Pojo zamolkle pesmi. Potem pa zapiha | veter. | Dež je. | A |
Zima je. Po dolini se vozi | veter, | z gora drsi in izginja zopet za gore.Tolminci | A |
bilo tako čudovito: sonce, zrak, voda, topli | veter, | cvetoča tepka, ptičje petje -- in nad vsem tem | A |
A pripovedoval je samo, kadar je pihal dober | veter, | to se pravi, kadar je bil dobre volje. | A |
kadar je bil dobre volje. »Kapitan, kakšen | veter | piha?Kakšen veter piha?« so otroci kričali v | A |
»Kapitan, kakšen veter piha? Kakšen | veter | piha?« so otroci kričali v psička. | A |
deblo in gledal po njivi cvetoče ajde. »Kakšen | veter | piha?« je vprašala Tinka, ki ni poznala zadrege | A |
Bog z neba na zemljo sejal, krog brda je stric | Veter | pihal, siva Lakota pa je bila še v povojih in | A |
mati vrgla vanjo. Zravnala se je, da jo je | veter | objemal vso. Majali so se bori, brinje se je | A |
govorila teta, odmaknilo in razpršilo v prihajajoči | veter. | Dolina me je objela; bil sem spet doma. | A |
tako nepremagljivo silo? Ali je res pomladni | veter, | ki se je dvignil s sončnega morja, da bi čez | A |
zašelestela je suha lanska trava. Pomladni | veter | se je razigrano zasukal in planil v vas.Tam | A |
zaspali, zakaj delo je pred vrati. Pomladni | veter | pa je vihral naprej.Razposajeno je švigal sem | A |
Hostarjeva. Čelarjevega Venčka je pomladni | veter | že zgodaj vrgel na noge.Stopil je iz bajte in | A |
komaj pred dobrim mesecem je zadnji zimski | veter | razpihal njegov pepel po mrzli nemški zemlji | A |
stopila k obleki. Poravnala je rokav, ki ga je bil | veter | vzdignil in zapletel med divje poganjke usihajočega | A |
Kar naj gladi in lika, naj kar nosi v pomladni | veter | tisto obledelo črno upanje!Ne, ne bom ji povedal | A |
Zvedrilo se je, zapihal je milejši, skoraj topel | veter | in stresel z vej deževne kaplje, ki so se svetile | A |
Nič posebnega nisem videl ne slišal. Jesenski | veter | je vihral skozi mogočni oreh, ki je takrat še | A |
nagibal h koncu. Gibki, mnogokrili jesenski | veter, | ki nas zvesto obiskuje že iz pradavnih časov | A |
pogled pesem kot mak nebogljena in nepotrebna.« | Veter | je spet potegnil in zanesel čisto k tlom dim | A |
sončnem dnevu vsa obložena s cvetnim prahom, ki ga | veter | v rahlih meglicah raznaša na skrivnostno oplojevalno | A |
pa visijo na vejah stare šmohorke ob cesti. | Veter | jih ziblje, da se bliskajo v žgočem soncu, kakor | A |
in se menila. Pihal je tisti zgodnjejesenski | veter, | ki prinaša v mesto vonj po zorečem sadju, po | A |
prihajala čez svet, prinašala je s sabo zorenje in | veter, | ki je otresal črvivo sadje, trgal prvo rumeno | A |
po vseh treh so tekle reke, s severa je pihal | veter, | in Martin Jakončič se je nasmehnil v popoldansko | A |
široke grahaste pumparice pa je lovil večerni | veter, | ki je pihal po dolini in prinašal s sabo duh | A |
semkaj ni segal šum vasi. Po grapi je pihal | veter, | hlapec se je ozrl po nebu in rekel: | A |
sveže nakidanega gnoja in je zapihal pomladanski | veter, | so na voz padali drobni beli lističi in iz gnoja | A |
do njega, ga pogledala in stopila naprej. » | Veter | je in človek še cigarete ne more prižgati,« | A |
V grapi, nekje globoko pod njimi bobni. | Veter | samo včasih prinese odmev strela. Star | A |
pripravi puško, pomeri in začne streljati. | Veter | se igra z njegovimi belimi lasmi kot s puhom | A |
ki mehko vztrepetava in se sklanja nadenj. | Veter | se igra z njegovimi belimi lasmi kot s puhom | A |
Borisu zažari obraz v prvem jutranjem soncu in | veter | mu veselo zaigra v kuštravih laseh ... | A |
zavzeto gledal in poslušal, kako se je jesenski | veter | igral z mesečno nočjo.Igral se je z njo kakor | A |
zlomil se je visoki poletni dan. Zapihal je | veter | plodnega hrepenenja in rodovitne tesnobe, zato | A |
zid. Noč je bila res prečudovita in jesenski | veter | se je igral z nočjo; kakor je kazalo, se je | A |
a vendar ne prav tako lepo, zakaj pihal je | veter | in bilo je precej mraz, čeprav je sijalo zlato | A |
držali za premajhne črne birete, da jim jih ne bi | veter | odnesel z debelih, popolnoma plešastih glav | A |
ni bilo več nobene stojnice, kakor bi jih bil | veter | odpihal z blagom in sejmarji vred.Samo na drugem | A |
azširjenimi rokami brezupno onemel v nočnem vetru. | Veter | je bil oster in jezen.Vrtinčil je prah in smeti | A |
cerkvijo in Hotejčev dom. Na polici je bil | veter | že skoraj burja.In kako je bil oster! | A |
Nihče ni odgovoril. Bilo je, kakor bi | veter | odnesel njegove besede, zato je vzdihnil nekoliko | A |
Vrnili so se na polico in zavili na pokopališče. | Veter | je bril še bolj ostro in črne ciprese so se | A |
Vse je bilo mrtvo. Tudi | veter | je že zdavnaj umrl, popolnoma umrl, umrl do | A |
negnojevi opornici podpirata kozolec, da ga | veter | ne prekucne.Ne da se trditi, da bi njih prihod | A |
Še zmeraj ni nobene duše nikjer. Saj je še | veter | izdihnil: ni ga, da bi obrnil list na veji in | A |
oblečena legla na posteljo. Zunaj je pihljal lahek | veter | in veje starega oreha, ki je rasel za hišo ob | A |
mu je bilo mraz, skozi leseni opaž je pihal | veter, | zato se je Venc rad stisnil k topli peči. Tako | A |
v uho in možgane otožna melodija, ki jo nosi | veter | z drugega konca mesta, med hrupom ulice in nabijanjem | A |
šestinosemdeset. Spet tukaj melodija, ki jo nosi | veter. | Žeja, suho grlo, navsezgodaj, pijanec. | A |
Izsušen obraz v prerijskem pesku. | Veter, | konji.John Wayne gleda s celega velikega plakata | A |
Človek si popravi šal, ki ga dviguje pomladanski | veter, | dvigne obrabljeno usnjeno aktovko, ki leži v | A |
potipal svoje zaščitne živali, a zunaj je pihal | veter | in nič se ni zibalo nad vrati.Podgana brez nog | A |
ven, za hišo, v hrib, v gozd, za njim pa je | veter | majal krošnje dreves.Blodil je v temni noči | A |
Zunaj je bila topla noč. | Veter | se je vlekel skozi temo.Johan Ot je čutil, kako | A |
5 Tožen jesenski | veter. | 12.672 hudičev Elize Pleinacher.Staro bratstvo | A |
A kam? Poslušal je tožen jesenski | veter, | ki je pregibal vrhove dreves in naznanjal hladnejše | A |
Nobenega živega bitja ni bilo. Le | veter | s svojo pesmijo in pregibanjem dreves, le dolge | A |
štrlečimi, kot bodala hladnimi vejami. Kdaj je tožni | veter | spihal zadnje rumeno listje z njih?V dolgih | A |
je bila pravi znak. Kmalu je potegnil tudi | veter, | da je skozi štrclje dreves in v smrečnatih krošnjah | A |
skupaj odvijalo drugače, kot se je. Čez čas je | veter | pojenjal in nastalo je nekakšno zatišje. Prav | A |
med črnim lesovjem pod streho, na strehi bo | veter | preganjal čudne spake.Notri bo toplo in varno | A |
je razpadel, nameni so se razblinili. Hladen | veter | je pregibal trave. - | A |
samotne poti, nevarni prehodi, gozd, cesta, | veter | in prah.Zdaj je hotel hrupa, ljudi, vrvenja | A |
Toda tiho. Samo prasket ognja in blag | veter, | ki ga je pregibal. Tišina ga je žrla. | A |
kjer je nazaj v temo smuknil bradat obraz. | Veter | je močneje potegnil, da so plamenice skoraj | A |
navzgor, k nebu. Scefrana oblačila, ki jih | veter | raznaša v kaos morja in neba.Zgubljena telesa | A |
mostiče s svetniki in angelčki čeznje, votla okna. | Veter | se je potegoval skozi vse odprtine praznega | A |
sapica ne poganja ladje, tako mrtev je brezdelni | veter | tega lenega morja.Na valovih je mnogo morskih | A |
pljuval in klel. Čutil je in vohal, vohal je | veter | in zrak, čutil je, da jih dan za dnem vleče | A |
nenadoma zapustila svojo smer, zakaj je potem | veter | tako nepričakovano napolnil jadra pred dnevi | A |
Videl je spomladansko morje. | Veter | je tulil in prasketal v obeh jadrih in gnal | A |
pristanišče, drugi na odprto morje, kjer bo | veter | pobral kužne klice z njih. Molili so. | A |
če boš tam, in pokazal je na otok, kjer je | veter | pregibal drevesa, da je bilo sem čutiti njihove | A |
zelenje in kamen in vrvenje pristaniškega živžava. | Veter | hladan je res potegnil čez morje.Galjot je čutil | A |
je z njim storilo. Vsekakor pa je zdaj vlekel | veter | hladan in marsilijano je malo z vesli, malo | A |
Ogenj je še vedno tlel, zgoraj pa je blag | veter | pregibal vrhove dreves.Moram čez, je pomislil | A |
jih nevidna sila, nekakšen nevidni in neslišni | veter | pregiblje sem in tja.Za hip vidi sebe in svojega | A |
polja so bila že pisana od prvega cvetja, južni | veter | je nalahno nagibal krošnje dreves na blagem | A |
zgodnje spomladanske svetlobe. Pobočje je molčalo, | veter | je bil neslišen, le iz kuhinje pod njeno sobo | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |