veter (201-300)

ljudmi, a midva jo bova razkadila, kakor razkadi	veter	meglo; midva bova postavila sredi gladkega travnika	A
spada v njeno igro o grizenju roke. Nekak silen	veter	razkošja, ki je izhajalo iz občutka zmage nad	A
Ceste so bile mokre, od nekod je pihljal močan	veter	- in v meni so se začela zbujati fakinska nagnjenja	A
vedem naglas kakor Podorehar... lovim pomladni	veter	in iščem človeka, h kateremu bi se zatekel,	A
Beethovna, medtem ko je on pisal v starem mlinu na	veter.	Traparija.	A
kakor mrtvo železno nihalo v temnem stolpu...	Veter	je potegnil skozi gozd.Pred noge mu je priletel	A
bodo zdaj zdaj stegnile in udarile, odrešile.	Veter	je priplavil čez gmajne vonj po cvetočem brinju	A
Vsako noč je en list odpadel.	Veter	jih je trgal.Stene so postajale hladne.	A
. \/ . / pene. Tu je bil mir: zelena trava,	veter,	čisti potoki, oficirske kuhinje, mlečnozobi	A
vlekla bela megla. Po dolini je pihal rahel	veter.	»Vreme bo,« je strokovnjaško prikimal.	A
listje se je zlatilo v bledem soncu, pihal je	veter,	v vrhu se je odtrgala tepka, padala celo večnost	A
zavaljeni, trebušasti oblaki, zapihal je pritlikav	veter	in prihulil velo travo, upognil dozorevajoče	A
šapaste roke s prsi na hrbet. Potem potem je	veter	zganil krone dreves, z debla je padlo črvivo	A
priti na prostovoljno delo. Jesenski	veter	veje skozi vas in nosi s sabo vonj po dozorevajočih	A
cesto. Cesta je tiha in prazna, samo včasih jo	veter	nastelje s prvimi orumenelimi listi, ki jih	A
Lep. Šipkov grm cvete,	veter	ga stresa, da je klop pri koritu vsa posuta	A
življenje v njem. Tako tiho je, da je slišati, kako	veter	na vogalu Usadarjeve hiše premetava star škrnicelj	A
noga pogleda izpod odeje in se spet skrije,	veter	odpre oknice, oknice zaloputnejo in vaza s suhim	A
veselo izpuhava dim in globoko vdihava hladen	veter,	ki piha od morja. „Tudi nam je potreben	A
Pojo zamolkle pesmi. Potem pa zapiha	veter.	Dež je.	A
Zima je. Po dolini se vozi	veter,	z gora drsi in izginja zopet za gore.Tolminci	A
bilo tako čudovito: sonce, zrak, voda, topli	veter,	cvetoča tepka, ptičje petje -- in nad vsem tem	A
A pripovedoval je samo, kadar je pihal dober	veter,	to se pravi, kadar je bil dobre volje.	A
kadar je bil dobre volje. »Kapitan, kakšen	veter	piha?Kakšen veter piha?« so otroci kričali v	A
»Kapitan, kakšen veter piha? Kakšen	veter	piha?« so otroci kričali v psička.	A
deblo in gledal po njivi cvetoče ajde. »Kakšen	veter	piha?« je vprašala Tinka, ki ni poznala zadrege	A
Bog z neba na zemljo sejal, krog brda je stric	Veter	pihal, siva Lakota pa je bila še v povojih in	A
mati vrgla vanjo. Zravnala se je, da jo je	veter	objemal vso. Majali so se bori, brinje se je	A
govorila teta, odmaknilo in razpršilo v prihajajoči	veter.	Dolina me je objela; bil sem spet doma.	A
tako nepremagljivo silo? Ali je res pomladni	veter,	ki se je dvignil s sončnega morja, da bi čez	A
zašelestela je suha lanska trava. Pomladni	veter	se je razigrano zasukal in planil v vas.Tam	A
zaspali, zakaj delo je pred vrati. Pomladni	veter	pa je vihral naprej.Razposajeno je švigal sem	A
Hostarjeva. Čelarjevega Venčka je pomladni	veter	že zgodaj vrgel na noge.Stopil je iz bajte in	A
komaj pred dobrim mesecem je zadnji zimski	veter	razpihal njegov pepel po mrzli nemški zemlji	A
stopila k obleki. Poravnala je rokav, ki ga je bil	veter	vzdignil in zapletel med divje poganjke usihajočega	A
Kar naj gladi in lika, naj kar nosi v pomladni	veter	tisto obledelo črno upanje!Ne, ne bom ji povedal	A
Zvedrilo se je, zapihal je milejši, skoraj topel	veter	in stresel z vej deževne kaplje, ki so se svetile	A
Nič posebnega nisem videl ne slišal. Jesenski	veter	je vihral skozi mogočni oreh, ki je takrat še	A
nagibal h koncu. Gibki, mnogokrili jesenski	veter,	ki nas zvesto obiskuje že iz pradavnih časov	A
pogled pesem kot mak nebogljena in nepotrebna.«	Veter	je spet potegnil in zanesel čisto k tlom dim	A
sončnem dnevu vsa obložena s cvetnim prahom, ki ga	veter	v rahlih meglicah raznaša na skrivnostno oplojevalno	A
pa visijo na vejah stare šmohorke ob cesti.	Veter	jih ziblje, da se bliskajo v žgočem soncu, kakor	A
in se menila. Pihal je tisti zgodnjejesenski	veter,	ki prinaša v mesto vonj po zorečem sadju, po	A
prihajala čez svet, prinašala je s sabo zorenje in	veter,	ki je otresal črvivo sadje, trgal prvo rumeno	A
po vseh treh so tekle reke, s severa je pihal	veter,	in Martin Jakončič se je nasmehnil v popoldansko	A
široke grahaste pumparice pa je lovil večerni	veter,	ki je pihal po dolini in prinašal s sabo duh	A
semkaj ni segal šum vasi. Po grapi je pihal	veter,	hlapec se je ozrl po nebu in rekel:	A
sveže nakidanega gnoja in je zapihal pomladanski	veter,	so na voz padali drobni beli lističi in iz gnoja	A
do njega, ga pogledala in stopila naprej. »	Veter	je in človek še cigarete ne more prižgati,«	A
V grapi, nekje globoko pod njimi bobni.	Veter	samo včasih prinese odmev strela. Star	A
pripravi puško, pomeri in začne streljati.	Veter	se igra z njegovimi belimi lasmi kot s puhom	A
ki mehko vztrepetava in se sklanja nadenj.	Veter	se igra z njegovimi belimi lasmi kot s puhom	A
Borisu zažari obraz v prvem jutranjem soncu in	veter	mu veselo zaigra v kuštravih laseh ...	A
zavzeto gledal in poslušal, kako se je jesenski	veter	igral z mesečno nočjo.Igral se je z njo kakor	A
zlomil se je visoki poletni dan. Zapihal je	veter	plodnega hrepenenja in rodovitne tesnobe, zato	A
zid. Noč je bila res prečudovita in jesenski	veter	se je igral z nočjo; kakor je kazalo, se je	A
a vendar ne prav tako lepo, zakaj pihal je	veter	in bilo je precej mraz, čeprav je sijalo zlato	A
držali za premajhne črne birete, da jim jih ne bi	veter	odnesel z debelih, popolnoma plešastih glav	A
ni bilo več nobene stojnice, kakor bi jih bil	veter	odpihal z blagom in sejmarji vred.Samo na drugem	A
azširjenimi rokami brezupno onemel v nočnem vetru.	Veter	je bil oster in jezen.Vrtinčil je prah in smeti	A
cerkvijo in Hotejčev dom. Na polici je bil	veter	že skoraj burja.In kako je bil oster!	A
Nihče ni odgovoril. Bilo je, kakor bi	veter	odnesel njegove besede, zato je vzdihnil nekoliko	A
Vrnili so se na polico in zavili na pokopališče.	Veter	je bril še bolj ostro in črne ciprese so se	A
Vse je bilo mrtvo. Tudi	veter	je že zdavnaj umrl, popolnoma umrl, umrl do	A
negnojevi opornici podpirata kozolec, da ga	veter	ne prekucne.Ne da se trditi, da bi njih prihod	A
Še zmeraj ni nobene duše nikjer. Saj je še	veter	izdihnil: ni ga, da bi obrnil list na veji in	A
oblečena legla na posteljo. Zunaj je pihljal lahek	veter	in veje starega oreha, ki je rasel za hišo ob	A
mu je bilo mraz, skozi leseni opaž je pihal	veter,	zato se je Venc rad stisnil k topli peči. Tako	A
v uho in možgane otožna melodija, ki jo nosi	veter	z drugega konca mesta, med hrupom ulice in nabijanjem	A
šestinosemdeset. Spet tukaj melodija, ki jo nosi	veter.	Žeja, suho grlo, navsezgodaj, pijanec.	A
Izsušen obraz v prerijskem pesku.	Veter,	konji.John Wayne gleda s celega velikega plakata	A
Človek si popravi šal, ki ga dviguje pomladanski	veter,	dvigne obrabljeno usnjeno aktovko, ki leži v	A
potipal svoje zaščitne živali, a zunaj je pihal	veter	in nič se ni zibalo nad vrati.Podgana brez nog	A
ven, za hišo, v hrib, v gozd, za njim pa je	veter	majal krošnje dreves.Blodil je v temni noči	A
Zunaj je bila topla noč.	Veter	se je vlekel skozi temo.Johan Ot je čutil, kako	A
5 Tožen jesenski	veter.	12.672 hudičev Elize Pleinacher.Staro bratstvo	A
A kam? Poslušal je tožen jesenski	veter,	ki je pregibal vrhove dreves in naznanjal hladnejše	A
Nobenega živega bitja ni bilo. Le	veter	s svojo pesmijo in pregibanjem dreves, le dolge	A
štrlečimi, kot bodala hladnimi vejami. Kdaj je tožni	veter	spihal zadnje rumeno listje z njih?V dolgih	A
je bila pravi znak. Kmalu je potegnil tudi	veter,	da je skozi štrclje dreves in v smrečnatih krošnjah	A
skupaj odvijalo drugače, kot se je. Čez čas je	veter	pojenjal in nastalo je nekakšno zatišje. Prav	A
med črnim lesovjem pod streho, na strehi bo	veter	preganjal čudne spake.Notri bo toplo in varno	A
je razpadel, nameni so se razblinili. Hladen	veter	je pregibal trave. -	A
samotne poti, nevarni prehodi, gozd, cesta,	veter	in prah.Zdaj je hotel hrupa, ljudi, vrvenja	A
Toda tiho. Samo prasket ognja in blag	veter,	ki ga je pregibal. Tišina ga je žrla.	A
kjer je nazaj v temo smuknil bradat obraz.	Veter	je močneje potegnil, da so plamenice skoraj	A
navzgor, k nebu. Scefrana oblačila, ki jih	veter	raznaša v kaos morja in neba.Zgubljena telesa	A
mostiče s svetniki in angelčki čeznje, votla okna.	Veter	se je potegoval skozi vse odprtine praznega	A
sapica ne poganja ladje, tako mrtev je brezdelni	veter	tega lenega morja.Na valovih je mnogo morskih	A
pljuval in klel. Čutil je in vohal, vohal je	veter	in zrak, čutil je, da jih dan za dnem vleče	A
nenadoma zapustila svojo smer, zakaj je potem	veter	tako nepričakovano napolnil jadra pred dnevi	A
Videl je spomladansko morje.	Veter	je tulil in prasketal v obeh jadrih in gnal	A
pristanišče, drugi na odprto morje, kjer bo	veter	pobral kužne klice z njih. Molili so.	A
če boš tam, in pokazal je na otok, kjer je	veter	pregibal drevesa, da je bilo sem čutiti njihove	A
zelenje in kamen in vrvenje pristaniškega živžava.	Veter	hladan je res potegnil čez morje.Galjot je čutil	A
je z njim storilo. Vsekakor pa je zdaj vlekel	veter	hladan in marsilijano je malo z vesli, malo	A
Ogenj je še vedno tlel, zgoraj pa je blag	veter	pregibal vrhove dreves.Moram čez, je pomislil	A
jih nevidna sila, nekakšen nevidni in neslišni	veter	pregiblje sem in tja.Za hip vidi sebe in svojega	A
polja so bila že pisana od prvega cvetja, južni	veter	je nalahno nagibal krošnje dreves na blagem	A
zgodnje spomladanske svetlobe. Pobočje je molčalo,	veter	je bil neslišen, le iz kuhinje pod njeno sobo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani