nova beseda iz Slovenije

veter (201-300)


ljudmi, a midva jo bova razkadila, kakor razkadi      veter      meglo; midva bova postavila sredi gladkega travnika  A
spada v njeno igro o grizenju roke. Nekak silen      veter      razkošja, ki je izhajalo iz občutka zmage nad  A
Ceste so bile mokre, od nekod je pihljal močan      veter      - in v meni so se začela zbujati fakinska nagnjenja  A
vedem naglas kakor Podorehar... lovim pomladni      veter      in iščem človeka, h kateremu bi se zatekel,  A
Beethovna, medtem ko je on pisal v starem mlinu na      veter.     Traparija.  A
kakor mrtvo železno nihalo v temnem stolpu...      Veter      je potegnil skozi gozd.Pred noge mu je priletel  A
bodo zdaj zdaj stegnile in udarile, odrešile.      Veter      je priplavil čez gmajne vonj po cvetočem brinju  A
Vsako noč je en list odpadel.      Veter      jih je trgal.Stene so postajale hladne.  A
. \/ . / pene. Tu je bil mir: zelena trava,      veter,      čisti potoki, oficirske kuhinje, mlečnozobi  A
vlekla bela megla. Po dolini je pihal rahel      veter.     »Vreme bo,« je strokovnjaško prikimal.  A
listje se je zlatilo v bledem soncu, pihal je      veter,      v vrhu se je odtrgala tepka, padala celo večnost  A
zavaljeni, trebušasti oblaki, zapihal je pritlikav      veter      in prihulil velo travo, upognil dozorevajoče  A
šapaste roke s prsi na hrbet. Potem potem je      veter      zganil krone dreves, z debla je padlo črvivo  A
priti na prostovoljno delo. Jesenski      veter      veje skozi vas in nosi s sabo vonj po dozorevajočih  A
cesto. Cesta je tiha in prazna, samo včasih jo      veter      nastelje s prvimi orumenelimi listi, ki jih  A
Lep. Šipkov grm cvete,      veter      ga stresa, da je klop pri koritu vsa posuta  A
življenje v njem. Tako tiho je, da je slišati, kako      veter      na vogalu Usadarjeve hiše premetava star škrnicelj  A
noga pogleda izpod odeje in se spet skrije,      veter      odpre oknice, oknice zaloputnejo in vaza s suhim  A
veselo izpuhava dim in globoko vdihava hladen      veter,      ki piha od morja. „Tudi nam je potreben  A
Pojo zamolkle pesmi. Potem pa zapiha      veter.     Dež je.   A
Zima je. Po dolini se vozi      veter,      z gora drsi in izginja zopet za gore.Tolminci  A
bilo tako čudovito: sonce, zrak, voda, topli      veter,      cvetoča tepka, ptičje petje -- in nad vsem tem  A
A pripovedoval je samo, kadar je pihal dober      veter,      to se pravi, kadar je bil dobre volje.   A
kadar je bil dobre volje. »Kapitan, kakšen      veter      piha?Kakšen veter piha?« so otroci kričali v  A
»Kapitan, kakšen veter piha? Kakšen      veter      piha?« so otroci kričali v psička.   A
deblo in gledal po njivi cvetoče ajde. »Kakšen      veter      piha?« je vprašala Tinka, ki ni poznala zadrege  A
Bog z neba na zemljo sejal, krog brda je stric      Veter      pihal, siva Lakota pa je bila še v povojih in  A
mati vrgla vanjo. Zravnala se je, da jo je      veter      objemal vso. Majali so se bori, brinje se je  A
govorila teta, odmaknilo in razpršilo v prihajajoči      veter.     Dolina me je objela; bil sem spet doma.   A
tako nepremagljivo silo? Ali je res pomladni      veter,      ki se je dvignil s sončnega morja, da bi čez  A
zašelestela je suha lanska trava. Pomladni      veter      se je razigrano zasukal in planil v vas.Tam  A
zaspali, zakaj delo je pred vrati. Pomladni      veter      pa je vihral naprej.Razposajeno je švigal sem  A
Hostarjeva. Čelarjevega Venčka je pomladni      veter      že zgodaj vrgel na noge.Stopil je iz bajte in  A
komaj pred dobrim mesecem je zadnji zimski      veter      razpihal njegov pepel po mrzli nemški zemlji  A
stopila k obleki. Poravnala je rokav, ki ga je bil      veter      vzdignil in zapletel med divje poganjke usihajočega  A
Kar naj gladi in lika, naj kar nosi v pomladni      veter      tisto obledelo črno upanje!Ne, ne bom ji povedal  A
Zvedrilo se je, zapihal je milejši, skoraj topel      veter      in stresel z vej deževne kaplje, ki so se svetile  A
Nič posebnega nisem videl ne slišal. Jesenski      veter      je vihral skozi mogočni oreh, ki je takrat še  A
nagibal h koncu. Gibki, mnogokrili jesenski      veter,      ki nas zvesto obiskuje že iz pradavnih časov  A
pogled pesem kot mak nebogljena in nepotrebna.«      Veter      je spet potegnil in zanesel čisto k tlom dim  A
sončnem dnevu vsa obložena s cvetnim prahom, ki ga      veter      v rahlih meglicah raznaša na skrivnostno oplojevalno  A
pa visijo na vejah stare šmohorke ob cesti.      Veter      jih ziblje, da se bliskajo v žgočem soncu, kakor  A
in se menila. Pihal je tisti zgodnjejesenski      veter,      ki prinaša v mesto vonj po zorečem sadju, po  A
prihajala čez svet, prinašala je s sabo zorenje in      veter,      ki je otresal črvivo sadje, trgal prvo rumeno  A
po vseh treh so tekle reke, s severa je pihal      veter,      in Martin Jakončič se je nasmehnil v popoldansko  A
široke grahaste pumparice pa je lovil večerni      veter,      ki je pihal po dolini in prinašal s sabo duh  A
semkaj ni segal šum vasi. Po grapi je pihal      veter,      hlapec se je ozrl po nebu in rekel:   A
sveže nakidanega gnoja in je zapihal pomladanski      veter,      so na voz padali drobni beli lističi in iz gnoja  A
do njega, ga pogledala in stopila naprej. »     Veter      je in človek še cigarete ne more prižgati,«  A
V grapi, nekje globoko pod njimi bobni.      Veter      samo včasih prinese odmev strela. Star  A
pripravi puško, pomeri in začne streljati.      Veter      se igra z njegovimi belimi lasmi kot s puhom  A
ki mehko vztrepetava in se sklanja nadenj.      Veter      se igra z njegovimi belimi lasmi kot s puhom  A
Borisu zažari obraz v prvem jutranjem soncu in      veter      mu veselo zaigra v kuštravih laseh ...  A
zavzeto gledal in poslušal, kako se je jesenski      veter      igral z mesečno nočjo.Igral se je z njo kakor  A
zlomil se je visoki poletni dan. Zapihal je      veter      plodnega hrepenenja in rodovitne tesnobe, zato  A
zid. Noč je bila res prečudovita in jesenski      veter      se je igral z nočjo; kakor je kazalo, se je  A
a vendar ne prav tako lepo, zakaj pihal je      veter      in bilo je precej mraz, čeprav je sijalo zlato  A
držali za premajhne črne birete, da jim jih ne bi      veter      odnesel z debelih, popolnoma plešastih glav  A
ni bilo več nobene stojnice, kakor bi jih bil      veter      odpihal z blagom in sejmarji vred.Samo na drugem  A
azširjenimi rokami brezupno onemel v nočnem vetru.      Veter      je bil oster in jezen.Vrtinčil je prah in smeti  A
cerkvijo in Hotejčev dom. Na polici je bil      veter      že skoraj burja.In kako je bil oster!   A
Nihče ni odgovoril. Bilo je, kakor bi      veter      odnesel njegove besede, zato je vzdihnil nekoliko  A
Vrnili so se na polico in zavili na pokopališče.      Veter      je bril še bolj ostro in črne ciprese so se  A
Vse je bilo mrtvo. Tudi      veter      je že zdavnaj umrl, popolnoma umrl, umrl do  A
negnojevi opornici podpirata kozolec, da ga      veter      ne prekucne.Ne da se trditi, da bi njih prihod  A
Še zmeraj ni nobene duše nikjer. Saj je še      veter      izdihnil: ni ga, da bi obrnil list na veji in  A
oblečena legla na posteljo. Zunaj je pihljal lahek      veter      in veje starega oreha, ki je rasel za hišo ob  A
mu je bilo mraz, skozi leseni opaž je pihal      veter,      zato se je Venc rad stisnil k topli peči. Tako  A
v uho in možgane otožna melodija, ki jo nosi      veter      z drugega konca mesta, med hrupom ulice in nabijanjem  A
šestinosemdeset. Spet tukaj melodija, ki jo nosi      veter.     Žeja, suho grlo, navsezgodaj, pijanec.  A
Izsušen obraz v prerijskem pesku.      Veter,      konji.John Wayne gleda s celega velikega plakata  A
Človek si popravi šal, ki ga dviguje pomladanski      veter,      dvigne obrabljeno usnjeno aktovko, ki leži v  A
potipal svoje zaščitne živali, a zunaj je pihal      veter      in nič se ni zibalo nad vrati.Podgana brez nog  A
ven, za hišo, v hrib, v gozd, za njim pa je      veter      majal krošnje dreves.Blodil je v temni noči  A
Zunaj je bila topla noč.      Veter      se je vlekel skozi temo.Johan Ot je čutil, kako  A
5 Tožen jesenski      veter.      12.672 hudičev Elize Pleinacher.Staro bratstvo  A
A kam? Poslušal je tožen jesenski      veter,      ki je pregibal vrhove dreves in naznanjal hladnejše  A
Nobenega živega bitja ni bilo. Le      veter      s svojo pesmijo in pregibanjem dreves, le dolge  A
štrlečimi, kot bodala hladnimi vejami. Kdaj je tožni      veter      spihal zadnje rumeno listje z njih?V dolgih  A
je bila pravi znak. Kmalu je potegnil tudi      veter,      da je skozi štrclje dreves in v smrečnatih krošnjah  A
skupaj odvijalo drugače, kot se je. Čez čas je      veter      pojenjal in nastalo je nekakšno zatišje. Prav  A
med črnim lesovjem pod streho, na strehi bo      veter      preganjal čudne spake.Notri bo toplo in varno  A
je razpadel, nameni so se razblinili. Hladen      veter      je pregibal trave. -   A
samotne poti, nevarni prehodi, gozd, cesta,      veter      in prah.Zdaj je hotel hrupa, ljudi, vrvenja  A
Toda tiho. Samo prasket ognja in blag      veter,      ki ga je pregibal. Tišina ga je žrla.  A
kjer je nazaj v temo smuknil bradat obraz.      Veter      je močneje potegnil, da so plamenice skoraj  A
navzgor, k nebu. Scefrana oblačila, ki jih      veter      raznaša v kaos morja in neba.Zgubljena telesa  A
mostiče s svetniki in angelčki čeznje, votla okna.      Veter      se je potegoval skozi vse odprtine praznega  A
sapica ne poganja ladje, tako mrtev je brezdelni      veter      tega lenega morja.Na valovih je mnogo morskih  A
pljuval in klel. Čutil je in vohal, vohal je      veter      in zrak, čutil je, da jih dan za dnem vleče  A
nenadoma zapustila svojo smer, zakaj je potem      veter      tako nepričakovano napolnil jadra pred dnevi  A
Videl je spomladansko morje.      Veter      je tulil in prasketal v obeh jadrih in gnal  A
pristanišče, drugi na odprto morje, kjer bo      veter      pobral kužne klice z njih. Molili so.   A
če boš tam, in pokazal je na otok, kjer je      veter      pregibal drevesa, da je bilo sem čutiti njihove  A
zelenje in kamen in vrvenje pristaniškega živžava.      Veter      hladan je res potegnil čez morje.Galjot je čutil  A
je z njim storilo. Vsekakor pa je zdaj vlekel      veter      hladan in marsilijano je malo z vesli, malo  A
Ogenj je še vedno tlel, zgoraj pa je blag      veter      pregibal vrhove dreves.Moram čez, je pomislil  A
jih nevidna sila, nekakšen nevidni in neslišni      veter      pregiblje sem in tja.Za hip vidi sebe in svojega  A
polja so bila že pisana od prvega cvetja, južni      veter      je nalahno nagibal krošnje dreves na blagem  A
zgodnje spomladanske svetlobe. Pobočje je molčalo,      veter      je bil neslišen, le iz kuhinje pod njeno sobo  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA