Kmalu so izginile mogočne stavbe, pojavile so se nizke hiše, dokler ni srečala čolna le še posamezna ribiška koča. Od Trakije je pihljal hladen veter, šumeli so vrhovi vitkih pinij, dišali so beli mandeljni, po skalah je plezal bršljan, srčasti listi so veselo ponihavali. Prepluli so nad pol dolžine Hrizokerata, mimo Teodozijevega zidu je švignila ladjica in prišli so na Martovo poljé zunaj mesta, kjer so bile vojašnice in vežbališča gardnih čet in palatinske vojske.