Pred durmi stoji in jih z negotovo roko odpre, toda močan sunek vetra mu jih izpuli iz roke, da se treskoma zaloputnejo. Od skale sem zavija veter, kakor da vpijejo izgubljene duše na pomoč, po žametnočrnem nebu se podobno divjemu lovu pode še temnejše sence oblakov in dečka zazebe v nepojmljivi grozi. Nič oklevanja, si prigovarja, in še enkrat odpre vrata.